Tuesday 26 March 2024

Frank Adams, izmuzljivi umetnik

Kdo  je bil Frank Adams?

Tokrat bi se radi posvetili Franku Adamsu, britanskemu umetniku, ki je preboj dosegel z ilustracijami Alice v Čudežni deželi leta 1912 in nato ilustriral kopico slikanic, predvsem za založbo Blackie.

Vendar o njem dejansko skoraj ni uporabnih podatkov. Slikal je tudi krajine in razstavljal risbe in akvarele v galeriji Walker v Londonu med leti 1923 in 1935, nanj naj bi najbolj vplivala sodobnika John Hassall in Cecil Aldin. S Hassallom, ki je prav tako veliko sodeloval z založbo Blackie sta pri več projektih tudi sodelovala.

Franka Adamsa odlikujejo čiste linije in žive barve, posebej izstopajo njegove upodobitve živali in različnih prizorov iz narave.

Zanimivo je, da s tem imenom najdemo še vsaj dva umetnika, a oba Američana. Bolj znan je Frank Adams, slikar in ilustrator, ki se je rodil leta 1914 in umrl 1987. Po slogu je podoben zgoraj omenjenemu, celo podpisa sta podobna, a njuna dela je seveda moč ločiti predvsem po letnicah.

Drugi Franka Adams je še bolj zanimiv, saj ima isti letnici rojstva in smrti, a je živel v Massachusettsu, kjer se je šolal za strojnika, nato pa zaposlil kot tesar in kolar. Vse življenje se je ukvarjal z rezbarjenjem in zaslovel predvsem z izdelovanjem lesenih vab. Bil je tudi navdušen lovec, kar bi se lepo ujemalo z ilustracijami prvega Franka Adamsa, če ju ne bi ločeval ocean. Njegovi izdelki iz lesa (na primer obtežilniki, okrasne zagozde za vrata, vetrnice, skice za rezbarske vzorce, itd.) so na ogled v kar nekaj muzejih, občasno se pojavijo tudi na dražbah.

Žal več o Franku Adamsu, ilustratorju, ki je narisal toliko lepih risb, ne moremo dodati. Če se kdaj pojavi kaj novega o njegovem življenju, bomo seveda dodali, do takrat pa uživajmo v njegovih delih.

https://frank-adams.weebly.com/

To je to.

Sunday 25 February 2024

Robert Anning Bell

Robert Anning Bell: slikar, ilustrator, oblikovalec in še in še


R. Anning Bell (1863-1933) se je rodil v premožni družini. Njegov oče je bil trgovec s sirom, stric pa arhitekt, pri katerem je Robert nabiral prvo umetniško znanje kot vajenec, oz. pripravnik. Po dveh letih se je vpisal na univerzo, preizkusil več umetniški smeri, za leto dni zavil še v Pariz in diplomiral na Kraljevi akademiji. Kot številni njegovi sodobniki je za nekaj časa odpotoval v Italijo, kjer so ga navduševali renesančni slikarji.

Robert Anning Bell je bil po 'osnovni' izobrazbi slikar in slikarstvu je ostal zvest do smrti. Celo olje je ostalo njegov najljubši medij, čeprav se ni branil niti vodenih barv ali tempere. Po drugi strani je težko najti tako raznolikega umetnika, ki je obvladoval ne le različne oblike umetniškega izražanja (arhitektura, relief, dekorativna umetnost, grafično oblikovanje, obarvano steklo), ampak je bil povsod tudi zelo dober in ne nazadnje iskan.

Za njegov prvi poklicni preboj velja izdelava cerkvenega oltarja in sakralni elementi so ostali v njegovi ponudbi prav tako vse do konca. Še danes je videti njegova obarvana stekla, mozaike in druge elemente v cerkvah in celo v britanskem parlamentu.

Lepotica in Zver (zbirka Banbury Cross)

Nas seveda zanima predvsem kot ilustrator. Če velja oblikovanje oltarja za preboj, je z ilustracijami, ki se jih je lotil takoj po kočanem študiju, naredil odločilen korak naprej. Serija Banbury Cross, v kateri so predstavljene nekatere največje klasike iz sveta otroške literature, je njegovo ime naredila tako prepoznavno in mu odprla toliko vrat, da mu dela po prvih knjigah, ki jih je tudi ilustriral (kasneje je bil le še oblikovalec) ni zmanjkalo. Nenehno je dobival naročila za knjižne oznake (ex libris) in portrete, hkrati pa je še poučeval na različnih univerzah, kjer se je pač pokazala priložnost.


Pogumni krojaček (Grimmove pravljice)

Robert Anning Bell je bil poročen dvakrat, a je umrl brez otrok. Za seboj je zapustil zavidljiv in vpliven opus. Še več o njem: https://robert-anning-bell.weebly.com/

Wednesday 31 January 2024

William Makepeace Thackeray

William Makepeace Thackeray, znan pisatelj in neznan, a nadarjen ilustrator

William Makepeace Thackeray (1811-1863) je bil uspešen angleški novelist, ki svojo slavo in uspeh lahko dolguje predvsem delu Sejem ničevosti, katerega prvo izdajo je tudi ilustriral. Na tem mestu se je znašel ravno zaradi svojega risarskega talenta, ki ga žal ni nikoli zares razvil.


Avtoportret kot karikatura

William se je rodil britanskemu uradniku v Indiji. Njegov oče je umrl, ko je imel William komaj štiri leta in leto kasneje so ga že poslali v domovino, kjer se mu je pet let kasneje pridružila znova poročena mati.

Thackerey je preizkusil več šol, tudi Cambridge, a ni bil nikjer posebej uspešen ali zadovoljen, tudi kakega naziva ni dosegel. Ob polnoletnosti je podedoval zajetno premoženje po očetu in ga po hitrem postopku zapravil v igralnicah in sumljivih naložbah. V Parizu je spoznal siromašno Irko, s katero se je poročil in imel z njo tri otroke, njegov očim pa je kupil izdajatelja časopisa le zato, da je William lahko vanj pošiljal članke in tako prišel do nekaj prihodkov.

Časopis je propadel le leto kasneje, William se je s soprogo preselil v London in se preživljal kot novinar. Rodile so se mu tri hčere, a je ena kmalu umrla, ženi pa se je omračil um in preostanek življenja je preživela na deželi, tako da je William postal dejansko vdovec.


Sejem ničevosti

Leta 1847 se je vendarle obrnilo na bolje. Sejem ničevosti, ki je sprva izhajal kot podlistek, je postal uspešnica, William Makepeace Thackeray pa se je uveljavil kot pisatelj in predavatelj, čeprav do smrti ni več napisal česa prav posebnega. Iz njegovih pisem je razbrati, da ga je izguba žene močno prizadela in poskusi, da bi spletel podobno močno čustveno zvezo, so ostali neuspešni. Podal se je tudi v politiko, a spet brez uspeha, umrl pa je relativno mlad.

Čeprav uradno velja, da je bil vsaj v zrelih letih uspešen, ostaja vtis, da svojih umetniških talentov ni nikdar izkoristil. Kot avtorja so ga primerjali z Dickensom, kot ilustrator pa se ni nikoli razvil, kar je škoda, saj bi s pravo kombinacijo obojega v zgodovini pustil precej večji pečat.

Tule je, denimo ilustracija njegove priredbe Sinjebradca, ki jo je spisal in ilustriral zgolj kot darilo sorodnici in je v knjižni obliki izšel šele po njegovi smrti, ko so po naključju našli risbe med njegovo zapuščino.


Grozna zgodovina Sinjebradca

Vir (in preostale ilustracije): http://blackandwhiteandmore.blog.fc2.com/blog-entry-21.html

Thursday 14 December 2023

Novoletne voščilnice

Novoletne voščilnice - z nami so že tisočletja


Čeprav se zdi, da je pojav novoletnih voščilnic povezan z razvojem tiska in množične potrošnje, so novoletne kartice z nami že precej dalj. Egipčani in Kitajci so si namreč pošiljali novoletna voščila že pred tisočletji.

Čestitke za novo leto so seveda takrat izgledale drugače kot dandanes, a ideja je bila enaka: sporočiti nekomu, ki je za nas iz določenega razloga pomemben, da mislimo nanj, in da mu želimo dobro. Kitajci, denimo, so čestitke za novo leto pošiljali predvsem znotraj poslovnih krogov, Egipčani so jih pisali na zvitke papirusa, zgodnja novoletna voščila v Evropi so bile vrezana na lesene deščice, ...

Franz Stassen (1869-1949)

Na tem mestu bomo predstavili nekaj novoletnih voščilnic iz takoimenovanega Zlatega obdobja, torej s konca 19. stoletja in prve polovice 20. stoletja, predvsem iz obdobja do konca 1. svetovne vojne. Dodali bomo nekaj zanimivosti iz sveta novoletnih kartic in uporabnih povezav za radovedne. Vse objavljene čestitke za novo leto so v javni lasti.


Xavier Sager (1870-1930)

Čeprav se zdi, da elektronske čestitke izpodrivajo klasične novoletne kartice, je tržišče tiskanih novoletnih voščil še vedno dokaj močno in celo v rahlem vzponu. Medtem, ko se starejši vse bolj privajajo udobnemu pošiljanju elektronskih kartic za novo leto, ima vse več pripadnikov mlajše generacije željo po unikatnosti, ki je značilna za tiskane kartice z ročno napisanimi voščili in po možnosti še s kako priložnostno znamko. Podjetja, nemanjena tisku in distribuciji kartic se še vedno ustanavljajo, njihovi ustanovitelji pa so predvsem takoimenovani milenijci.



Vincenzo Castelli (1884-1942)

Si predstavljate, da v ZDA vsako leto razpošljejo več kot šest milijard različnih tiskanih voščil? Tudi v Veliki Britaniji se številka vrti okrog milijarde! Kar štiri od petih voščilnic pokupijo ženske. Skoraj tri četrtine pošiljateljev kartic podpiše vse družinske člane - vključno s hišnimi ljubljenčki.


Switbert Lobisser (1878-1943)


Samuel L. Schmucker (1879-1921)

Čeprav pri nas običajno pošiljamo božične in novoletne voščilnice skupaj, ni povsod tako, saj božiča po vsem svetu niti ne praznujejo, novo leto pa se tudi ne začne nujno ravno 1. januarja. V Franciji, na primer, novoletne kartice po številu močno presegao božične že od samega začetka množične proizvodnje zaradi tradicionalne ločitve države in cerkve. Poleg tega jih, tako kot Kitajci, pošiljajo novoletne čestitke ves januar. Japonci so po drugi strani izjemno natančni. Za vse novoletne kartice, ki jih na pošto dostavijo med 15. in 25. decembrom (označene so tudi s posebno znamko), pošta zagotavlja, da jih bo naslovnik dobil natanko 1 januarja.


Paula Ebner (1873-1949)






Achille Lucien Mauzan (1883-1952)

Proizvajalci voščilnic so po vzorju oskarjev uvedli nagrado loui, imenovano po Louisu Prangu, nemškemu priseljencu, ki je sredi 19. stoletja s številnimi domislicami in izboljšavami postavil nove kakovostne standarde na področju kartic. Louiji se podeljujejo v januarju že več kot tri desetletja.


Gertrud Caspari (1873-1948)

Gertrud Caspari ni bila le ena najuspešnejših oblikovalk različnih voščilnic, ampak je še danes priljubljena med zbiralci. Njen slog z močno obrobo in izbira enotnih, močnih barv še vedno prevladuje tudi med ilustratorji in se po pravici imenuje caspari slog.


Germaine Bouret (1907-1953)

Charles Henry Bennett (1828-1867)

S tem zaključujemo z novoletnimi karticami, a morda čez čas še kaj dodamo. Medtem lahko obiščite tole stran:


Srečno, zdravo in uspešno novo leto!

Tuesday 28 November 2023

Paula Ebner

Paula Ebner, ilustratorka in oblikovalka razglednic

Pauline (Paula, Pauli) Ebner se je rodila leta 1873 na Dunaju v Avstriji. O njeni družini vemo le to, da je bil oče rokavičar in so bili dovolj premožni, da so ji plačai izobrazbo. Čeprav je bila Paula v svojem obdobju (umrla je leta 1949) med najuspešnejšimi ilustratorji, o njem življenju ne vemo skoraj ničesar. Študirala je v zasebnih dunajskih šolah, kar je bilo ob koncu 19. stoletja praktično edina možnost za vsaj približno formalno umetniško izobrazbo deklet. Slikarske šole s klasičnim programom imajo seveda na urniku tudi risanje golih modelov, kar se za žensko tedaj nikakor ni spodobilo.

Paula Ebner je, kot mnogi drugi likovni ustvarjalci iz Srednje Evrope, ilustrirala številne Grimmove pravljice, a njen opus je precej širši.


Prizor iz Bremenskih mestnih godcev

Kot Pauli Ebner ali P. Ebner je podpisala desetine knjig, slikanic in učbenikov, ocenjujejo pa, da številnih del, ki jih je sicer likovno opremila, niti ni podpisala. Avtorske pravice takrat iz več razlogov niso bile niti približno tako urejene, kot so danes (in še danes marsikaj ne deluje, kot bi moralo). Tako ne bomo nikoli vedeli, kaj vse je ustvarila.

Vsekakor pa moramo poleg knjižnih del omeniti vsaj še razglednice, ki so še vedno zelo priljubljene med zbiratelji. Njen najbolj priljubljen motiv so bili otroci, še posebej deklice, v različnih situacijah. Tule je za primer božična kartica (izšla je v Franciji), da pridete malo na okus. December je pred vrati.



Saturday 21 October 2023

Franz Stassen

Franz Stassen, ilustrator, oblikovalec in slikar


Franz Stassen (1869-1949) je bil nemški umetnik, ki je svojo slikarsko izobrazbo večinoma pridobil v Berlinu, kjer je tudi delal vse do smrti, čeprav je bil aktiven tudi v rojstnem Hanauu in Bayreuthu.


Sprva je bil predvsem ilustrator, ki je ob knjigah za otroke in odrasle oblikoval še okrasne ex librise, razglednice in koledarje, za preboj v njegovi karieri pa zagotovo velja leto 1908. Takrat je dobil večje naročilo uglednega proizvajalca čokolade Stollwerck, ki je svoje izdelke dolga leta krasil z ilustracijami uglednih umetnikov. Številni kupci so se nad Stollwerckom navdušili prav zaradi domiselno oblikovane embalaže in mnogi so ilustracije tudi zbirali.

Istega leta se je Stassen spoprijateljil z Siegfriedom Wagnerjem, skladateljem, ki je bil sin legendarnega Richarda in Cosime (hči Franza Liszta) in je ravno takrat prevzel vodenje festivala v Beyreuthu. Franza in Siegfried je poleg navdušenja nad mitologijo povezovala tudi istospolna usmerjenost, ki pa sta jo takrat oba še skrivala (Franz se je celo poročil,a je žena kmalu umrla).
Siegfried Wagner, dirigentska silhueta, kot ga je upodobil Otto Bohler


Vsekakor se je znanstvo s Siegfriedom Franzu obrestovalo, saj je kmalu postal oblikovalec plakatov za prireditve in ilustriral več njegovih del. Pri publiki odlično sprejete ilustracije so mu odpirale številna vrata, dobial je naročila za idelavo portretov in sam Adolf Hitler mu je naročil izdelavo serije tapiserij z motivi islandskega mita Edda. Leta 1939 mu je Hitler osebno podelil naziv profesorja, Stassen pa je bil član stranke NSDAP od leta 1930.

(naslovnica slikanice Sedem krokarjev)

Kot uglednemu in politično dobro podprtemu umetniku Franzu Stassnu dela in denarja ni manjkalo, a poleg že omenjenih ilustracij mitov so v njegovem opusu zagotovo najpomembnejše pravljice (Grimmove, seveda), ki so ob različnih priložnostih izšle v več knjigah med leti 1917 in 1922.

Stassen je tipičen primer umetnika, ki je marsikaj dosegel zaradi svojih osebnih in političnih zvez, kar mu je po eni strani omogočilo dokaj udobno življenje, po drugi pa je svoje cilje dosegal z manj truda in bi se v drugačnih okoliščinah verjetno izkazal bolj kot sicer, a je vprašanje, če bi sploh prišel do objav.

Na vsak način gre za ustvarjalca, ki je svoj talent združil z odlično tehniko, svoj slog pa morda preveč podredil pričakovanjem ožjega kroga ljudi, s katerimi se je družil. Tako je za zgodovino morda pustil manj, kot je bil sposoben.

Tuesday 19 September 2023

Anne Anderson

 Anne Anderson, illustratorka


Anne Anderson (1874-1952) je bila škotska ilustratorka, ki je v živlenju ilustrirala krepko prek sto knjig. Številne njene ilustracije so bile uporabljene tudi za razglednice in voščilnice.

Rodila se je na Škotskem, a mladost preživela v Argentini, kjer je delal njen oče in kmalu po nastopu službe k sebi vzel celo družino. Anne se je vrnila v Evropo šele kot najstnica in skupaj z materjo kupila hišico.

Spoznala je angleškega umetnika Alana Wrighta (1864-1959) in se z njim leta 1912 poročila. Njuno znanstvo je v marsičem zaznamovalo preostanek njenega življenja. Alan je bil ob poroki že relativno znan ustvarjalec, ki pa se je zapletel v škandal. Ilustriral je sporno knjigo Barona Corva in po tem le z veliko težavo dobil delo.

Anne Anderson je tako uradno delala za oba, čeprav ji je soprog pri tem menda izdatno pomagal. Posebej naj bi bil zadolžen za risanje živali. njen slog je dokaj tipičen Art Nouveau z vidnimi vplivi Mabel Lucie Attwell, Jessie Marion King in Charlesa Robinsona. Zgodnejša dela je redno opremljala z dekorativnimi okvirji, kasneje pa obdržala predvsem žive barve in številne okrasne podrobnosti.

Na tem mestu bomo predstavili njene ilustracije Grimmovih pravljic, ki so razpršene skozi desetletja po različnih izdajah (ena je bila sicer prav izdaja Grimmovih pravljic), omeniti pa velja, da je ilustrirala tudi Andersenove pravljice,  zbirko 1001 noč, Heidi, ...

Oglejmo si jih kar v abecednem vrstnem redu:

Darila malih ljudi


Dvanajst plešočih princes


Enooka, dvooka, trioka

Gosja pastirica

Hišica v gozdu

Janko in Metka

Jorinda in Joringel


Motovilka

Palček


Pepelka

Pogumni krojaček

Ribič in njegova žena


Sedem krokarjev

Šest labodov

Sneguljčica

Špicparkeljc

Starka Zima

Trije možički v gozdu

Tri peresa

Trnuljčica


Žabji kralj

Železni Hans

Zlata gos

Zlata ptica

Ob knjigah je Anne Anderson redno sodelovala z več revijami, oz. sorodno periodiko, kot so bili Blackie's Children's Annual, Cassell's Children Annual, Mrs. Strong's Children's Annual in Wonder Annual. glede datuma njene smrti je precej zmede, saj številni viri navajajo letnico 1930, a v zapisih pogrebnega zavoda v Berkshiru, kjer sta z alanom Wrightom živela desetletja, je navedeno, da je Annie Wright umrla 26. maja 1952, za njo pa je ostal vdovec Alan, ki je umrl sedem let kasneje.

Na tem mestu izveste še več o Anne Anderson.