Joseph Martin Kronheim

Joseph Martin Kronheim (1810-1896) se je rodil v Magdeburgu in pri 22 letih odšel na Škotsko, kjer je v Edinburghu zaslovel kot ilustrator, litograf in predvsem graver. Delal je v času razvoja knjig za otroke in je zaslužen za prehod s tehnologije lesenih plošč na kovinske. Velja za izumitelja tehnologije, ki je s pomočjo cinkovih plošč krepko povečala naklado, vendar za ceno kakovosti. Tako natisnjene knjige so bile namreč nekoliko manj sijajne in zato tudi privlačne.

Joseph Martin Kronheim velja za kakovostnega ilustratorja, ki je napravil precej dobrih ilustracij za otroke. Izbral sem slikanico s pomenljivim naslovom Moja prva slikanica, ki jo je založila založba George Routledge in sinovi.

V tej knjigi najdemo za 19. stoletje sploh ne neobičajno zmes različnih zvrsti, pa si kar poglejmo posamezne odlomke.

Najprej je tu abeceda:

Seveda gre za angleško abecedo: A - ark (barka), B - baby (otrok), C - cat (mačka) in D - dog (pes).

Po abecedi sledi kratka zgodbica o ženici, ki je bila tako revna, da je živela v čevlju:

Kot vidimo, so z njo živeli tudi otroci ... No, za zgodbico sledi pesmica o otrocih, izgubljenih v gozdu. Malce spominja na Janka in Metko, a je brez čarovnice. Kar seveda ne pomeni, da ni krvava.

Sicer imamo srečen konec, a vsekakor ne gre ravno za uspavanko. Je pa uspavanka tale:

Tule pastitrica išče ovčke, ovčke pa seveda štejemo, če hočemo zaspati. Bolj napeta je pripoved o petih pujskih (nima veliko skupnega z legendarno o volku in treh prašičkih), ki pa je za današnji okus vseeno premalo dodelana in preveč vzgojna.

Za konec pa še povest o Mami Goski in njenem sinu Jaki. Pri nas zgodba ni posebej znana, zato lahko povem, da v njej najdemo elemente zgodb o Jakcu in velikanu, Obutem mačku, Aladinu, Nielsu Holgersonu in verjetno še kakšne.

S srečnim koncem se bližamo koncu naše predstavitve dela Josepha Martina Kronheima. V svojih srednjih letih je prodal delež v tiskarni, a je ta še naprej delala pod njegovim imenom in tudi zaposlen je ostal v njej še več desetletij. Proti koncu življenjske poti se je vrnil v Nemčijo in umrl v Berlinu.

Joseph Martin Kronheim  velja danes za enega pionirjev tiska slikanic za otroke.

Wilhelm Busch

Wilhelm Busch - Picko in Packo

Heinrich Christian Wilhelm Busch ( 1832-1908) je bil nemški pesnik, slikar, karikaturist in predvsem satirik, ki ga pri nas najbolj poznamo po šaljivi pesnitvi Picko in Packo. V Sloveniji smo jo dobili v kar treh različnih prevodih, od katerih poznam le tistega, ki ga je podpisala Svetlana Makarovič.

Po mojem skromnem mnenju je prevod odličen, odlična pa je tudi izvirna zgodba in vsekakor spada med 'obvezno čtivo', pa čeprav je zgodba o nagajivcih za današnji okus preveč črno obarvana.

Oglejmo si ilustracije od začetka (prva slika prvega prizora), pa do verjetno najslavnejše med vsemi:

Slike iz prvega prizora pravzaprav povedo vse že brez besed. In tule je veliki finale druigega prizora (od sedmih):

Ja, Picko in Packo (tudi Cipek in Capek, pa Jošt in Jaka) sta fantalina, ki jima nobena lumparija ni prehuda. Na koncu ju doleti zaslužena kazen, ob kateri bi se marsikateri k permisivni vzgoji nagnjeni starš (vem, tega pri nas v ednini uradno še ne poznamo, ampak nekje je pač treba orati ledino) tako zgrozil, da zlepa ne bi odprl nobene slikanice več. Naj otroci raje gledajo poročila z vsemi krvavimi prizori vred!

No, Wilhelm Busch je napisal in narisal še marsikaj, tale umetnina pa med drugim velja tudi za eno začetnic nove vrste umetnosti - stripa, zato Buschu, med drugim avtorju več kot tisoč oljnih slik pravijo tudi 'dedek stripa'!

Thomas Crane

Life and adventures of Mr. Pig in Miss Crane (Življenje in prigode gospoda Pujsa in gospodične Žerjav)

Tokrat bom predstavil ilustracije še ene manj znane slikanice, ki je v Sloveniji ni na voljo in je najbrž tudi nikoli ne bo. Jo pa lahko prelistamo na oz. prenesemo s tega naslova.

Knjiga je izšla okrog leta 1836, kar seveda pomeni, da je v javni lasti. Njena avtorica je Lady Delaware, o kateri je znano bore malo, ilustriral pa jo je Thomas Crane (1808-1859), uspešni slikar, miniaturist in ilustrator, ki mu je žal precej nagajalo zdravje.

Rojen je bil v Chestru, se 1824 za dve leti preselil v London, kjer se je šolal  na Kraljevi akademiji, osvojil nekaj priznanj in nato vrnil v domači Chester. Tam je v sodelovanju s svojim bratom skiciral številne znane osebnosti iz širše okolice, vključno z razvpitima Gospema iz Llangollena (to sta bili Eleanor Charlotte Butler in Sarah Ponsonby, ki ju danes nekateri predstavljajo kot prvi odkrito lezbični par na Irskem, za kar pa ni nobenih dokazov), ki sta bili plemiškega porekla (prva celo v sorodu s kraljico) in sta skupaj pobegnili z družinskih posestev, da bi se izognili dogovorjenim porokam. Do smrti sta živeli skupaj in postali lokalni znamenitosti, a vrnimo s k Thomasu Craneu.

V 30. letih je imel v Liverpoolu več uspešnih razstav, leta 1839 pa se je tudi poročil. Imel je štiri otroke, med katerimi je daleč najbolj znan Walter Crane, eden najvplivnejših otroških ilustratorjev vseh časov.

Zaradi Thomasovega šibkega zdravja so se preselili v letoviški Torquay, kjer so živeli dvanajst let. Za zdravje je bilo to dobro, a za posel ne, zato je Thomas Crane večkrat odpotoval na sever po donosnejša naročila, družina pa se je končno preselila v London. Tam je kazalo, da mu bo končno steklo, a pljuča niso zdržala in le dve leti kasneje je umrl.

Slike, ki si jih bomo ogledali, so nekoliko porumenele, a vsekakor zanimive, saj z nekaj domišljije lahko morda v njih uzremo tudi ščepec sinovega talenta. Atova delavnica je bila namreč njegova prva in najvplivnejša učilnica.

Tule so torej ilustracije iz slikanice Life and adventures of Mr. Pig in Miss Crane:

Slike povedo vse, kajne? Takole je torej risal Thomas Crane okrog leta 1836. Čeprav je predvsem zaslovel kot portretist, ki je znal portretirance narediti všečne, a vseeno podobne same sebi, mu je ilustriranje za otroke vsekakor kar dobro ležalo.

George Edward Farrow

George Edward Farrow - The Wallypug of London (ilustriral Alan Wright)

Tokrat si oglejmo otroško knjigo pri nas manj znanega avtorja Georgea Edwarda Farrowa, za katerega je pri nas komaj kdo slišal, a je svoj čas užival kar precejšnjo slavo. Rodil se je leta 1862 in napisal vsaj 30 knjig za otroke. Med vsemi je najbolj znana serija o Wallypugu, ki je svojevrsten odgovor na Alice v čudežni deželi Lewisa Carrola (še pride na vrsto enkrat kasneje), se pravi, da gre za bolj ali manj absurdne domislice (besede Wallypug si ne upam prevesti, a vsekakor gre za govorečo in sploh precej počlovečeno ribo), ki so doživele precejšen odziv pri otrocih in mladini.

Dovolj za osnovno predstavo? Tole so ilustracije iz tretje od šestih knjig v zbirki, ki pa ni zbirka slikanic v današnjem pomenu besede, ampak prej zbirka bogato ilustriranih knjig za otroke in druge navihance.

Farrow si je, podobno kot Frank Baum, njegov sodobnik in avtor serije o Čarovniku iz Oza (tudi pride na vrsto), dopisoval s svojimi otroškimi bralci in njihove pripombe občasno tudi upošteval pri svojih literarnih ustvarjanjih. Kdaj je Farrow umrl, ni znano, tisti, ki so raziskovali njegovo življenje, pa sklepajo, da se je to zgodilo okrog leta 1920.

Ampak mi si želimo predvsem slikovnega gradiva, zato si ga kar še nekaj oglejmo:

Kot lahko vidimo, gre za hudomušnega in nadarjenega ilustratorja, ki je v času izida 1898 veljal za enega najbolj nadarjenih, a je žal napravill napačno 'poslovno potezo'. To je Alan Wright (1864-1927), ki je ravno v letu izida Wallypuga v Londonu (1898) ilustriral zgodbo razvpitega barona Corva Kako sem bil živ pokopan. Čeprav je baron Corvo (s pravim imenom Frederick William Rolfe) napisal nekaj duhovitih zgodb, je bila ta med manj posrečenimi in je predvsem ilustratorju Wrightu naredila tako slabo reklamo, da ga poslej za uglednejša in bolj cenjena dela sploh niso več najemali.

Za Alana Wrighta so se zadeve malce popravile šele leta 1912, ko se je poročil z izjemno nadarjeno slikarko, ilustratorko in oblikovalko Anne Anderson (tudi še pride na vrsto), ki ji je pri izjemnem opusu (ilustrirala je prek sto knjig), posebej na začetku kariere zelo pomagal. Menda je ona opravila glavnino dela, Wright pa je risal predvsem živali.

Naj bo tako ali drugače, za konec še nekaj ilustracij Wallypuga iz Londona, nekakšnega labodjega speva Alana Wrighta.

Ja, po tej krasni knjigici, ki jo v slovenskem prevodu še čakamo (in jo najbrž še bomo nekaj desetletij), je Alan Wright dobival le še manj zahtevna dela, kakršno je tole iz leta 1910:

 

Hudo, a ne?