Wilhelm Busch

Wilhelm Busch - Picko in Packo

Heinrich Christian Wilhelm Busch ( 1832-1908) je bil nemški pesnik, slikar, karikaturist in predvsem satirik, ki ga pri nas najbolj poznamo po šaljivi pesnitvi Picko in Packo. V Sloveniji smo jo dobili v kar treh različnih prevodih, od katerih poznam le tistega, ki ga je podpisala Svetlana Makarovič.

Po mojem skromnem mnenju je prevod odličen, odlična pa je tudi izvirna zgodba in vsekakor spada med 'obvezno čtivo', pa čeprav je zgodba o nagajivcih za današnji okus preveč črno obarvana.

Oglejmo si ilustracije od začetka (prva slika prvega prizora), pa do verjetno najslavnejše med vsemi:

Slike iz prvega prizora pravzaprav povedo vse že brez besed. In tule je veliki finale druigega prizora (od sedmih):

Ja, Picko in Packo (tudi Cipek in Capek, pa Jošt in Jaka) sta fantalina, ki jima nobena lumparija ni prehuda. Na koncu ju doleti zaslužena kazen, ob kateri bi se marsikateri k permisivni vzgoji nagnjeni starš (vem, tega pri nas v ednini uradno še ne poznamo, ampak nekje je pač treba orati ledino) tako zgrozil, da zlepa ne bi odprl nobene slikanice več. Naj otroci raje gledajo poročila z vsemi krvavimi prizori vred!

No, Wilhelm Busch je napisal in narisal še marsikaj, tale umetnina pa med drugim velja tudi za eno začetnic nove vrste umetnosti - stripa, zato Buschu, med drugim avtorju več kot tisoč oljnih slik pravijo tudi 'dedek stripa'!

Thomas Crane

Life and adventures of Mr. Pig in Miss Crane (Življenje in prigode gospoda Pujsa in gospodične Žerjav)

Tokrat bom predstavil ilustracije še ene manj znane slikanice, ki je v Sloveniji ni na voljo in je najbrž tudi nikoli ne bo. Jo pa lahko prelistamo na oz. prenesemo s tega naslova.

Knjiga je izšla okrog leta 1836, kar seveda pomeni, da je v javni lasti. Njena avtorica je Lady Delaware, o kateri je znano bore malo, ilustriral pa jo je Thomas Crane (1808-1859), uspešni slikar, miniaturist in ilustrator, ki mu je žal precej nagajalo zdravje.

Rojen je bil v Chestru, se 1824 za dve leti preselil v London, kjer se je šolal  na Kraljevi akademiji, osvojil nekaj priznanj in nato vrnil v domači Chester. Tam je v sodelovanju s svojim bratom skiciral številne znane osebnosti iz širše okolice, vključno z razvpitima Gospema iz Llangollena (to sta bili Eleanor Charlotte Butler in Sarah Ponsonby, ki ju danes nekateri predstavljajo kot prvi odkrito lezbični par na Irskem, za kar pa ni nobenih dokazov), ki sta bili plemiškega porekla (prva celo v sorodu s kraljico) in sta skupaj pobegnili z družinskih posestev, da bi se izognili dogovorjenim porokam. Do smrti sta živeli skupaj in postali lokalni znamenitosti, a vrnimo s k Thomasu Craneu.

V 30. letih je imel v Liverpoolu več uspešnih razstav, leta 1839 pa se je tudi poročil. Imel je štiri otroke, med katerimi je daleč najbolj znan Walter Crane, eden najvplivnejših otroških ilustratorjev vseh časov.

Zaradi Thomasovega šibkega zdravja so se preselili v letoviški Torquay, kjer so živeli dvanajst let. Za zdravje je bilo to dobro, a za posel ne, zato je Thomas Crane večkrat odpotoval na sever po donosnejša naročila, družina pa se je končno preselila v London. Tam je kazalo, da mu bo končno steklo, a pljuča niso zdržala in le dve leti kasneje je umrl.

Slike, ki si jih bomo ogledali, so nekoliko porumenele, a vsekakor zanimive, saj z nekaj domišljije lahko morda v njih uzremo tudi ščepec sinovega talenta. Atova delavnica je bila namreč njegova prva in najvplivnejša učilnica.

Tule so torej ilustracije iz slikanice Life and adventures of Mr. Pig in Miss Crane:

Slike povedo vse, kajne? Takole je torej risal Thomas Crane okrog leta 1836. Čeprav je predvsem zaslovel kot portretist, ki je znal portretirance narediti všečne, a vseeno podobne same sebi, mu je ilustriranje za otroke vsekakor kar dobro ležalo.

George Edward Farrow

George Edward Farrow - The Wallypug of London (ilustriral Alan Wright)

Tokrat si oglejmo otroško knjigo pri nas manj znanega avtorja Georgea Edwarda Farrowa, za katerega je pri nas komaj kdo slišal, a je svoj čas užival kar precejšnjo slavo. Rodil se je leta 1862 in napisal vsaj 30 knjig za otroke. Med vsemi je najbolj znana serija o Wallypugu, ki je svojevrsten odgovor na Alice v čudežni deželi Lewisa Carrola (še pride na vrsto enkrat kasneje), se pravi, da gre za bolj ali manj absurdne domislice (besede Wallypug si ne upam prevesti, a vsekakor gre za govorečo in sploh precej počlovečeno ribo), ki so doživele precejšen odziv pri otrocih in mladini.

Dovolj za osnovno predstavo? Tole so ilustracije iz tretje od šestih knjig v zbirki, ki pa ni zbirka slikanic v današnjem pomenu besede, ampak prej zbirka bogato ilustriranih knjig za otroke in druge navihance.

Farrow si je, podobno kot Frank Baum, njegov sodobnik in avtor serije o Čarovniku iz Oza (tudi pride na vrsto), dopisoval s svojimi otroškimi bralci in njihove pripombe občasno tudi upošteval pri svojih literarnih ustvarjanjih. Kdaj je Farrow umrl, ni znano, tisti, ki so raziskovali njegovo življenje, pa sklepajo, da se je to zgodilo okrog leta 1920.

Ampak mi si želimo predvsem slikovnega gradiva, zato si ga kar še nekaj oglejmo:

Kot lahko vidimo, gre za hudomušnega in nadarjenega ilustratorja, ki je v času izida 1898 veljal za enega najbolj nadarjenih, a je žal napravill napačno 'poslovno potezo'. To je Alan Wright (1864-1927), ki je ravno v letu izida Wallypuga v Londonu (1898) ilustriral zgodbo razvpitega barona Corva Kako sem bil živ pokopan. Čeprav je baron Corvo (s pravim imenom Frederick William Rolfe) napisal nekaj duhovitih zgodb, je bila ta med manj posrečenimi in je predvsem ilustratorju Wrightu naredila tako slabo reklamo, da ga poslej za uglednejša in bolj cenjena dela sploh niso več najemali.

Za Alana Wrighta so se zadeve malce popravile šele leta 1912, ko se je poročil z izjemno nadarjeno slikarko, ilustratorko in oblikovalko Anne Anderson (tudi še pride na vrsto), ki ji je pri izjemnem opusu (ilustrirala je prek sto knjig), posebej na začetku kariere zelo pomagal. Menda je ona opravila glavnino dela, Wright pa je risal predvsem živali.

Naj bo tako ali drugače, za konec še nekaj ilustracij Wallypuga iz Londona, nekakšnega labodjega speva Alana Wrighta.

Ja, po tej krasni knjigici, ki jo v slovenskem prevodu še čakamo (in jo najbrž še bomo nekaj desetletij), je Alan Wright dobival le še manj zahtevna dela, kakršno je tole iz leta 1910:

 

Hudo, a ne?

Heinrich Hoffmann

Heinrich Hoffmann -  Zaspanček Razkodranček

Heinrich Hoffmann (1809-1894) je po mnenju mnogih nekakšen oče slikanice za otroke. Nikar ga ne zamenjajmo z istomenjakom in sopriimkarjem (1885-1957), kot so to storili v našem sistemu Cobiss. Današnji avtor je delo, ki ga predstavljamo, menda ustvaril, ker ni našel primerne knjige za svojega tri leta starega sina. Želel si je nečesa preprostega, zabavnega, poučnega in predvsem - z veliko slikami.

Seveda so slike v knjige dajali že prej, a šele z Zaspančkom Razkodrančkom so postale tako pomembne, da je knjigo marsikdo v roke vzel predvsem zaradi slik.

Besedilo je kljub podnaslovu knjige (Vesele zgodbe in zbavne slike) za današnje čase malce preveč nasilno, liki preveč groteskni, a slikanica je vsekakor vredna ogleda in v 19. stoletju je postala prava uspešnica s prevodi, ponatisi in vsem kar spada zraven.

Oglejmo si slike:

To je naslovni lik

Pridni otroci vedno dobijo darila ...

Tole pa je okrutni Frederick

Znesel se je nad psom in ta mu je vrnil.

Slika pove vse

Frederick je moral v posteljo ...

Pes pa se je namesto njega pogostil!

Spoznajmo še Harriet, ki se je igrala z vžigalicami:

Objestna deklica, ni kaj

Kazen je kruta in dokončna

Črnec gre na sprehod

Deček pa se mu posmehuje

In tale tudi

In tale prav tako

Mogočni čarovnik jih namoči v črnilnik ...

Sedaj so črni vsi, a nekateri bolj!

Zgodbice v verzih si seveda še sledijo (celotno knjigo v angleščini lahko snamete tule), na primer z lovcem, ki je naletel na maščevalnega zajca, z dečkom, ki je sesal palec in drugim, ki ni maral juhe ... Ampak za vtis bo tole najbrž kar dovolj.

Vsekakor zanimivo čtivo, ki nam ob zabavni grafiki razkrije še marsikaj o vzgoji otrok v 19. stoletju. Za prihodnjič pa bom pripravil eno še krepkejšo:)