Dan v otrokovem življenju

Kate Greenaway in podobe srečnega otroštva

Tokrat predstavljam prav posebno slikanico, pri kateri so sodelovala kar tri pomembna imena iz zgodovine slikanice za otroke.

Najprej je tu ilustratorka Kate Greenaway, verjetno najvplivnejša ilustratorka 19. stoletja (pa ne, da med damami ni bilo kaj prida priznanih in uspešnih ilustratork, spomnimo le na Mabel Humphrey), po kateri se imenuje tudi ena izmed dveh najprestižnejših nagrad za ilustratorje (druga se po njenem sodobniku in prijatelju Randolphu Caldecottu).

Potem je tu vsekakor Edmund Evans, tiskar, ki je postavil povsem nove standarde na področju knjig za otroke, saj je tržišču ponudil takšno razmerje med kakovostjo in ceno, da so slikanice za otroke postale dostopne zelo širokemu občinstvu in ilustratorji tako cenjeni, da jih ni nihče več označeval za drugorazredne umetnike.

Tretji sodelujoči pa je posebna zgodba. Ime mu je Myles Birket Foster, vendar ga ne smemo zamenjati z njegovim očetom, ki je imel isto ime in bil verjetno najuspešnejši akvarelist svojega časa. Torej ne Myles Birket Foster (1825-1899), temveč njegov sin (1851-1922). Ne slikar ali ilustrator, temveč skladatelj in predvsem organist.

Knjigi je naslov A Day in Child's Life (Dan v otrokovem življenju), izšla pa je pri prav tako legendarni založbi George Routledge and Sons leta 1881.

Začnimo z naslovnico:

Čeprav ni videti posebej privlačna, lahko že takoj opazimo značilno zeleno barvo, ki jo je imela Kate Greenaway tako rada. Nadaljujmo z nekaj vinjetami, s prepoznavnimi otroškimi liki, s katerimi je pustila neizbrisen pečat v otroški literaturi in celo v modi!

Še ena celostranska:

Pa notranja naslovnica z imeni ključnih ustvarjalcev.

Na tej sliki je pravzaprav zajeto vse, kar dela slikanice Kate Greenaway tako privlačne: prizori brezskrbnega otroštva, simpatična oblačila in veliko cvetja. Tako idealizirana predstava je tudi poglavitni očitek, ki ga je njeno delo kdaj doživelo, ampak takšne ilustracije je pač delala, bile so vrhunsko izpeljane in s tem je zaslovela.

Omenil sem že sodelovanje z Birket Fosterjem, ki je uglasbil pesmice, s katerimi je predstavljen urnik v tipičnem dnevu tedanjega (idealiziranega) otroka. Ali katero od pesmi prepoznamo?

Če so črke premajhne, nič hudega, saj bom posamezne naslove ponovil ob spremljajočih ilustracijah, ki spremljajo besedilo in note.

Najprej je na vrsti Prebujanje.

Za tem takoj k delu, se pravi k učenju. Naj bo to nekaj preprostega, uporabnega in hkrati zabavnega - Abeceda.

Po učenju abecede je Čas za igro.

Ko se utrudimo, se moremo najesti, a pred tem Molitev pred obrokom.

Sledi ljubka Pesem o punčki.

In - to ne bo presenečenje - Rajanje.

Tale deklica je že Utrujena.

Še ena Molitev...

In končno Spanje.

Tole kratko in sladko potovanje skozi otroški dnevni urnik zaključujemo s še nekaj vinjetami:

Seveda je bilo otroštvo v 19. stoletju lahko tudi precej drugačno, kar bomo najbrž spoznali ob kakšni drugi priložnosti, morda ob kateri od knjig Charlesa Dickensa, a za prednovoletno razpoloženje, ko je ščepec sladkobnosti vsekakor dovoljen in celo pričakovan, ostanimo kar pri Kate Greenaway in njenih podobah.

Komur to še ni dovolj, naj vstopi še v spletno trgovino,ki v celoti črpa navdih iz njenih ilustracij:

http://www.zazzle.com/my_vintage_shop

Zdaj pa zares konec.

Albert Robida

Slikanice za odrasle in rojstvo znanstvene fantastike

Čeprav ob besedi slikanice najprej pomislimo na otroke, je odrasla publika skozi celotno zgodovino literature vedno znala zaploskati dobri ilustraciji.

Tokrat si oglejmo delo izjemno domiselnega in produktivnega ilustratorja Alberta Robide (1848-1629). Sicer tesarjev sin, a kot mnogi bistri fantje v tistem času določen za delo v odvetništvu (postal naj bi notar), se je že mladi zaljubil v ilustriranje. Kljub slabemu vidu  si je hitro ustvaril sloves in že pred 30. letom postal eden vodilnih ilustratorjev časopisja in revij.

Imel je tudi precej 'resnejše' umetniške projekte, a splet okoliščin (in nenazadnje talent) sta ga pripeljala med satirike in karikaturiste. Robida je bil sodobnik Julesa Verna (1828-1905). Čeprav se je rodil dve desetletji kasneje, je svoje prve ilustracije objavil le leta za Vernovimi prvimi književnimi deli. Oba ustvarjalca sta bila več kot očitno prevzeta nad številnimi tehnološkimi odkritji ob koncu 19. stoletja, a sta se nanje različno odzvala.

Čeprav je Albert Robida na izume gledal precej bolj stvarno,se izogibal norim znantvenikom in podobnim senzacionalističnim likom, ga lahko označimo za velikega romantika. Ampak dajmo tokrat omenit le njegov odziv na Vernova dela, ki so tedaj požela ogromno zanimanja. Prva Robidajeva knjiga je namreč nekakšna parodija s pomenljivim naslovom Izjemna potovanja Saturnina Farandoula po petih od šestih kontinentov in vseh pokrajinah, ki so znane in neznane Julesu Vernu.

Delo je slonelo na ilustracijah, izšlo pa je v petih knjigah. Tokrat bom predstavil le celostranske barvne ilustracije iz prve knjige, kjer spoznamo naslovni lik, pustolovca, ki so ga vzgojile opice (pozor, avtor Tarzana je bil tedaj star kake štiri leta) in kopico čudaških domislic in običajev, ki jih zna avtor več kot duhovito pokomentirati.

Ker gre za zanimivega avtorja, ki je pravilno napovedal številne družbene spremembe in izume, od feminizma in množičnega turizma, onesnaževanja in spletnih kamer, biokemičnega orožja in nezaželjene pošte, ..., do pametnih telefonov in obeh svetovnih vojn, a po drugi plati pri nas relativno neznanega avtorja (morda ga poznajo le najboj zagrizeni ljubitelji znanstvene fantastike in steampunka), bom tokrat naredil poskus.

Če si želite videti tudi ilustracije iz druge od petih knjig o prigodah Saturnina Farandoula, glasujte v spodnji anketi. Ko bom prejel pet glasov za, bom dodal se naslednjih deset ali dvanajst barvnih ilustracij.

Bi radi spoznali tudi drugo knjigo o Saturninu?
	Da!
	Ne!
pollcode.com free polls

Toliko za zdaj. Hvala za pozornost. Se vidimo.

Čarovnik iz Oza

Čarovnik iz Oza in ilustrator William Wallace Denslow

Zgodba o čarovniku iz Oza je pri nas zagotovo znana predvsem po izjemno priljubljenem filmu z Judy Garland v glavni vlogi in sm kar petimi režiserji. Film je bil posnet v kombinaciji črno bele in barvne tehnike, kar je lepo ponazorilo razlike med resničnim in pravljičnim svetom, je pa tudi odraz tedaj še vedno običajnega načina tiska, kjer so zaradi cen kombinirali črno beli z dvobarvnim in tribarvnim tiskom.

Prva knjiga o Ozu in njegovih prebivalcih ni bilo prvo sodelovanje med pisateljem Frankom Baumom in ilustratorjem Williamom Wallacom Denslowom, je pa bil to največji uspeh in začetek konca, saj sta se kmalu za tem sporekla okrog avtorskih pravic pri odrski uprizoritvi in odšla vsak svojo pot. No, oglejmo si si zgodbo, dokler je trajala...

Saj vemo, kako gre, kajne. Nad Kansas privrši tornado in Dorothy skupaj s Totom in hišico odfrčita visoko v zrak. Pristanek na hudobni čarovnici z Vzhoda seveda zadeve dodatno zaplete.

Sprva še kar dobro kaže. Čarovnica s Severa ji je naklonjena, Mančkini so veseli rešitve...

Priredijo ji veliko zabavo, a poti domov ji ne znajo pokazati. Kaže, da bo morala za pomoč vprašati mogočnega čarovnika iz Oza!

Na poti Dorothy in Toto srečata Strašilo, ki ima tudi veliko težavo: manjka mu pameti, v glavi ima namreč le slamo.

Strašilo se zaveda, da pameti ne more dobiti zlahka, saj so ga naredili šele včeraj. Morda bi čarovnik iz Oza lahko pomagal še njemu?

Ne dolgo za tem srečajo še Pločevinka. Ta si prav tako nečesa zelo želi: srca!

Končno naletijo še na leva. Ta bi bil rad kralj živali, a je žal strahopetec. Skupaj se odpravijo v Oz.

Seveda se morajo na poti srečevati s številnimi nevarnostmi.

Deležni pa so tudi vsakovrstne pomoči.

Nenavadnih srečanj jim prav zares ne manjka.

Skupne prigode in skupni obroki so utrdili njihovo prijateljstvo.

Nič čudnega torej, da je Dorothy lahko tako samozavestno zrla v obraz mogočnega čarodeja.

Takole zmagoslavno so vkorakali v Smaragdno mesto.

Srečanje z letečimi opicami je bilo manj prijetno ...

Pločevinko je potreboval celo ekipo kovačev, da so lahko nadaljevali.

Na srečo znajo leteče opice tudi priskočiti na pomoč!

Ko končno pridejo do čarovnika, ta sploh ni takšen, kakršnega so pričakovali.

Toda večino želja zna čarovnik vendarle izpolniti. Strašilo postane pametno, Pločevino dobi srce in lev pogum.

Toda še vedno ni jasno, kako Dorothy in Tota spraviti domov ...

Strašilo kljub vsej svoji pameti ne zna niti dobro poskrbeti zase.

Očitno še ni konec nenavadnih srečanj.

Tudi Strašilo se še kar zapleta v težave.

No, na koncu je vendarle treba vzeti slovo ...
Tudi Frank Baum in W. W. Denslow sta se kmalu poslovila, čeprav ne tako prijateljsko. Baum je preostanek življenja pisal o Ozu (o katerem so po njegovi smrti pisali tudi drugi), Denslow pa je imel še bolj pestro življenje, saj je med drugim za nekaj časa celo postal kralj.

Pa naj bo za tokrat dovolj. Prepričan sem, da se bom v bližnji prihodnosti k Ozu in tamkajšnjim zapletom še vrnil.