Wednesday 27 March 2013

Jakec in velikani

Za tokraten izlet po starih zaprašenih, a zato nič manj očarljivih ilustriranih knjigah za otroke sem izbral zgodbo o Jaki in velikanih.

Ne, to ni Jakec in čarobno fižolovo steblo, pri nas verjetno najbolj znana zgodba o velikanih. Jaka je običajno ime junaku v angleških (velja tudi za preostanek Velike Britanije) ljudskih pravljicah (kot imajo a primer Rusi radi Vasilise) in njegove bitke z velikani so tako značilne za tiste kraje, podobno kot različne izpeljanke Pepelk za kontinentalno Evropo.



Tokratna knjiga, ki je izšla leta 1851 v Londonu, je junaška pripoved, v kateri ne manjka akcije in krvi, poteka pa v času legendarnega kralja Arturja, ki Jako tudi povitezi. Oglejmo si, koga vse je Jaka posekal v želji po lepšem, bolj civiliziranem svetu.









 




 Da, pot do osebne sreče se včasih res zdi kot nepretrgan niz krvavih bitk ...


Avtor besedila ni znan, več pa lahko povem o ilustratorju. Richard (Dicky) Doyle je bil eden najbolj znanih ilustratorjev sredi 19. stoletja. To (in tudi številne druge knjige) je ilustriral v sodelovanju z znanima bratoma Dalziel, ki sta bila graverja in tiskarja. Knjige so v tistem času še tiskali s pomočjo lesenih blokov, na katere so bile vgravirane ilustracije, bilo je ogromno ročnega dela, rezultati pa precej nepredvidljivi.

No, Doylove ilustracije so bile med bolj cenjenimi, čeprav bi za današnji čas veljale za malce grobe (pa ne namigujem na zgoraj predstavljene krvave prizore, gre bolj za linije, ki ob tedanji tehnologiji niso mogle biti posebej prefinjene), a tudi za takšne ilustracije je obstajal zanimiv trg: karikature.

Richard Doyle je ilustriral prvo naslovnico slovitega humorističnega časopisa Punch, ki bi ga pri nas morda lahko primerjali s Pavliho.

No, za konec še ena zanimivost. Rochard Doyle je bil stric še enega znanega umetnika: pisatelja, ki je želel uspeti z zgodovinskimi romani, a zaslovel z najslavnejšim detektivom vse časov. Da, govorim o Arthurju Conanu Doylu, avtorju zgodb o Sherlocku Holmesu.

Wednesday 13 March 2013

Cosmo Monkhouse in Gilbert Keith Chesterton

Nesmiselne rime

Tokrat sem pripravil prav posebno poslastico za ljubitelje starih slikanic: knjigo, ki jo je spisal Cosmo Monkhouse, ilustriral pa Gilbert Keith Chesterton.

William Cosmo Monkhouse je bil britanski državni uslužbenec, ki je precej potoval, zaslovel pa je kot pesnik (ki je pravzaprav objavil dokaj malo) in še posebej umetnostni kritik. Menda je znal dela, ki mu niso bila povšeči pograjati na izjemno vljuden način, a pri tem ohraniti svoje ugled in se ne spustiti na nivo priliznjenca.

Nesmiselne rime so eno izmed njegovih manj znanih del in so izšlele malo pred Monkhousovo smrtjo. Izbral sem jih, ker jih je ilustriral Gilbert Chesterton.

Kdo je Gilbert Keith Chesterton? Bill je velik pisatelj (prek meter devetdeset in vsaj sto dvajset kilogramov, moja rajnka babica bi ga verjetno že po teh dveh podatkih ocenila za lepega) in tudi teoretik. Pri nas je najbolj znan po knjigah o Očetu Brownu, duhovniku detektivu, ki zna razrešiti še tako zapletene probleme, zaradi katerih so Chestertona imenovali tudi za kralja paradoksa.

Manj znano je dejstvo, da je svojo umetniško pot Chesterton začel kot ilustrator, saj se je sprva šolal na Slade Art School, ki je del univerze v Londonu, kjer je poslušal tudi predavanja iz letrature. No, diplomiral sicer ni, a proslavil se je kot izjemno plodovit pisatelj, katerega dela so na voljo tudi v slovenskem prevodu (priporočam), jaz pa se za tokrat izbral eno njegovih najmanj znanih del - ilustracije za pesniško zbirko Cosma Monkhousa.

Tule so:
























Upam, da so ilustracije dovolj za predstavo o navihanem in igrivem tonu zbirke, ki je v slovenskem jeziku zlepa ne bomo ugledali, pa si jo zato lahko prenesete vsaj v izvirniku kar od tule.

Na svidenje!