Abeceda

Abeceda malih pravljic

Upam, da sem dovolj dobro prevedel naslov, ki se v izvirniku glasi: ABC Petits Contes. Gre za bogato ilustrairano slikanico, ki jo je spisal Jules Lemaitre (pravzaprav je bolj prirejal) in ilustriral Jacques Marie Gaston Onfroy de Breville (1858-1931), ali krajše Jacques Onfroy de Breville ali še krajše JOB.

Ilustrator je sprva uspel predsem kot karikaturist, kar v 19. stoletju ni bil ravno najbolj cenjen poklic v primerjavi s slikarstvom ali sorodno 'fino umetnostjo', nato pa zaslovel s svojimi ilustracijami za otroke, med katerimi so bile predvsem priljubljene upodobitve junakov iz francoske zgodovine, kot Jean-Paul Marat, Napoleon Bonaparte in drugi. Ko je narisal Georga Washingtona, je postal znan tudi na drugi strani luže.

Namesto zgodovini se bomo tokrat posvetili spoznavanju črk. Knjigice in slikanice z abecedo so priljubljen učni pripomoček že od samih začetkov tiska, otroci pa črke posebej radi povezujejo z znanimi predmeti iz vsakdanjega življenja, oz., kot je to v našem primeru, z živalmi in rastlinami.

Tule je ena 'gasilska' za prvo predstavo...

...tule pa še posamezne črke in ob vsaki glavni junak v posamezni zgodbi, povezani z določeno črko:

Seveda je prav, da povemo vsaj nekaj besed še o posameznih zgodbicah, ki so priredbe klassičnih basni in pravljic, ki jih poznamo s podpisi Ezopa, Charlesa Perraulta, Hansa Christiana Andersena in seveda bratov Grimm.

Začnimo z nekaj prizori iz pravljice o Volku in sedmih kozličkih.

Mati mora na pot.

Volk požre kozličke, a zaspi ob napačnem času na napačnem kraju.

Konec dober, vse dobro, kajne?

No, tale prizor je iz otrokom verjetno najbolj znane biblijske zgodbe, zgodbe o Noetovi barki:

Veličasten prizor, brez katerega ne gre ob nobeni upodobitvi.

Ob spoznavanju posameznih črk abecede vsekakor odlična priložnost tudi za spoznavanje nekoliko bolj eksotičnih živali. Ne pozabimo, da v tistih časih še ni bilo televizije.

Tudi naslednja pravljica je tako znana, da najbrž ne potrebuje dodatne predstavitve:

Premočena deklica je morala šele dokazati svoje kraljevsko poreklo in spanje na zrnu graha je bilo zanjo najboljša preizkušnja.

Če je Kraljična na zrnu graha ena najbolj znanih Andersenovih pravljic, je naslednja malce manj priljubljena, a prav tako lepa.

Cesarjev slavec je verjetno pravljica, v kateri je mogoče prepoznati največ Andersenovih avtobiografskih elementov (čeprav tudi v preostalih ni skoparil s podobnostmi iz svojegha zasebnega življenja).

Da, lepo je bilo, dokler je trajalo. In kaj nam preostane, ko se končno naučimo abecede?

Prav nič!