Bozicne in novoletne voscilnice

Kratka zgodovina čestitke za božič in novo leto

Ker med starimi ilustracijami predstavljamo tudi plakate, razglednice in stripe, je prav, da nekaj prostora namenimo še božičnim in novoletnim voščilnicam. Najbrž ne bo presenečenje, če ugotovimo, da je tudi ta industrija tesno povezana z razvojem tiska, še posebej barvnega tiska in nižanja cen, ki so tesno povezane z množično proizvodnjo in splošnim potrošništvom.

Prve božične voščilnice segajo v 19. stoletje, izhajajo pa iz navade, ki je bila sprva (razumljivo) zgolj posebnost bogatih. Le-ti so se ob prihodu na obisk prek služabnika najprej najavili s takoimenovano posetnico (danes ji po videzu in namenu najbolj ustreza vizitka), na kateri je bila ob imenu in naslovu prišleka običajno še neka grafika. Družinski grb, recimo, je bila tipična izbira. Ali pa ozaljšane začetnice imena obiskovalca. Ali kaka grafika, povezana z njegovim poklicem, če je šlo na primer za uspešnega obrtnika ali trgovca.

No, pa se je zgodilo, da so začeli grafiko prilagajati času obiska in jo za praznike, kot je božič, še posebej prilagodili. Ker so bile posetnice sprva ročno delo, je bila seveda vsaka svojevrsten unikat in tudi lep spomin (po obisku so v večini primerov ostale gostitelju, čeprav so jih obiskovalci včasih tudi odnesli s seboj). Ovira pa je bila velikost - tipična posetnica je merila le kakih osem centimetrov v dolžino in pet v širino, kar seveda ni dajalo veliko možnosti za bogato okrasitev.

Se pravi, da so začeli delati kartice za posebne priložnosti, med katerimi je bil božič seveda na prvem mestu. Še vedno govorimo o povsem ročnem delu in še vedno smo v prvi polovici 19. stoletja. Papir je bil drag, še dražje pa so bile poštne storitve, zato so takšno božično voščilnico, pogosto združeno z novoletnimi željami, običajno izročili naslovniku kar osebno.

Ampak ob vse boljšem tisku se je pojavila še ena tehnološka sprememba - železnica, in okrog leta 1840 je britanska pošta lahko ponudila prve storitve, dostopne 'običajnemu' človeku. Sir Henry Cole (1808-1882) je bil prav gotovo med najzaslužnejši za preoblikovanje sicer že obstoječe poštne službe v javni servis, in ker gre za vsestransko nadarjenega človeka, bomo o njem ob kaki drugi priložnosti še spregovorili.

Prav on je bil tudi tisti, ki je Johna Calcotta Horsleya (1817-1903) leta 1843 prepičal v izdelavo prve božične čestitke, ki jo lahko vidimo spodaj:

Ta, danes uradno najstarejša komercialna božična voščilnica je bila natisnjena v nakladi malo prek dva tisoč primerkov, ki so prišli v prodajo tri leta kasneje in vsaka izmed ohranjenih kartic predstavlja pravo malo bogastvo za zbiralce.

Čeprav je med kupci s prizorom nazdravljanja sprožila tudi nekaj protestov, jo lahko mirno označimo za uspeh, ki je tlakoval pot naslednjim božično novoletnim karticam in pomagal k priljubljenosti pošte na splošno. Mimogrede, Sir Henry velja tudi za oblikovalca legendarne znamke Penny Black.

Prvemu motivu, kjer sta združena uživanje v krogu družine in dobrodelnost, so sledili drugi. Danes se morda zdi presenetljivo, vendar sprva ponudniki niso dajali prednosti danes tako priljubljenim zimskim motivom. Eden od razlogov je bila prav gotovo vplivnost gibanja Arts & Crafts, iz katerega že dobro poznamo Walterja Crana.

Da, tudi Walter Crane je bil med ustvarjalci prvih novoletno božičnih kartic, enako velja za njegovega brata Thomasa (1843-1903), ki je bil nekaj časa celo umetniški vodja Marcus Ward & Co:

V tem obdobju lahko vsekakor pričakujemo še Kate Greenaway in res je najti kar nekaj primerkov njenega dela na področju božičnih voščilnic. Kot priljubljena pesnica je nekatere med njimi je pričakovano opremila še z lastnimi verzi

Ko smo že v Angliji, omenimo še Harriet Mary Bennett, ki je bila posebej ustvarjalna med 60. in 80. leti 19. stoletja. O njej žal ni najti kaj prida podatkov, morda lahko sklepamo zgolj, da je bila mati na tem mestu že predstavljenega Charlesa H. Bennetta in je zelo verjetno umrla pred letom 1953, kar daje njena dela, kot vsa druga na tem blogu, v javno last.

Oglejmo si jih nekaj:

Kot je videti, so tovrstne voščilnice prestopale državne meje in ob koncu 19. stoletja so začele kartice iz Nemčije, kjer je bila izdelava cenejša, izrivati s trga angleške tiskarje, ki so za motive na novoletnih karticah pogosto organizirali natečaje z lepimi denarnimi nagradami za zmagovalce.

Nekaj zmag je s svojim prepoznavnim sentimentalnim slogom na primer osvojila Alice Havers:

Leta 1881 pa je zmago osvojila njena soimenjakinja Alice Squire:

Kot je lepo videti, so ustvarjalci in tiskarji zastopali načelo, da mora biti na božični kartici predvsem nekaj lepega, in se niso obremenjevali s prizori zasneženih jelk, novoletnih okraskov in rdečeličnih trebušastih gospodov v značilnih podloženih oblekah. Cvetje, otroci in prizori iz narave so prevladovali na novoletnih voščilnicah, ki so danes izjemno priljubljene med zbiralci.

Nismo še končali. Naslednja dama, ki je ljubezen do ustvarjanja tihožitij uspešno prenesla na področje ustvranja novoletnih voščilnic, je bila Helen Cordelia Angell, rojena Coleman:

Likovno ustvarjanje je bilo pri Colemanovih takorekoč družinski posel, saj sta tudi Helenin brat  William Stephen Coleman:

in sestra Rose Rebecca Coleman:

ustvarila kar nekaj uspešnih motivov za božič in novo leto. Brat is sestri so, mimogrede, pri nekaterh projektih tudi sodelovali.

Da ne bomo ostali samo pri ljubkih, sntimentalnih sličicah, sem poiskal tudi nekaj primerov danskega satiričnega risarja Carla Roginda, ki je na prelomu iz 19. v 20. stoletje v božične in novoletne kartice najraje vključeval palčke. Njegove voščilnice imajo močno satirično noto:

Tudi na Švedskem so bili v enakem obdobju priljubljeni plački. Tole je na primer podpisala Hedvig Rosendahl:

Skočimo še prek Atlantika? V ZDA so se v tisk in pošiljanje novoletnih voščilnic vključili relativno pozno. Kartice so bile sprva enostavno predrage in šele leta 1875 je Louis Prang, tiskar nemškega porekla in britanskih tiskarskih izkušenj začel z množično proizvodnjo voščilnic za božič in novo leto.

Tudi on je prisegal na kakovost in organiziral natečaje, na katerih so med prispelimi umetniškimi deli izbrali, nagradili natisnili najboljše.

Omeniti moramo vsaj Frances Isabelle Lockwood Brundage:

in seveda med zbiratelji še posebej priljubljeno Ellen Hattie Clapsaddle:

Tole bi lahko nadaljeval v nedogled in morda nekega dne tudi bom, a za letos bo kar dovolj. Vse objavljene slike so v javni lasti in jih lahko uporabite kjerkoli se vam zazdi. Če boste ob tej priložnosti postavili še povezavo na ta spletni naslov, vam bom pa zelo hvaležen. Lepo se imejte in veliko se smejte.

Jules Ferat

Plavajoče mesto

Nedavno smo že predstavili eno izmed številnih del Jules Verna, tokrat pa se lotevamo drugega, ki ga je upodobil drug ilustrator.

Plavajoče mesto (Une Ville Flottante) je pripoved o potovanju na ogromni ladji, za katero je znani pisatelj našel navdih kar v lastnem potovanju, ko je leta 1867 na največji ladji vseh časov (do tedaj) preplul Atlantik.

V zgodbi spoznamo žensko, razpeto med dvema moškima, a namesto pričakovane drame se pripoved prav kmalu posveti predvsem opisovanju, in čeprav so opisi zelo doživeti, pomanjkanje dramskih situacij in zanimivih likov bralcu te Vernove knjige ne daje enakih užitkov kot na primer Pet tednov v balonu, Potovanje v sredino Zemlje ali Skrivnostni otok.

Mi bomo tokrat Plavajoče mesto izrabili predvsem za predstavitev ilustratorja. Jules Ferat  je grafično opremil kar nekaj Vernovih knjig, med katerimi so vrjetno najbolj znana sodelovanje pri seriji Neverjetna potovanja, katere založnik je bil še en Jules: Pierre-Jules Hetzel. No, s to knjigo se je serija leta 1871 pravzaprav začela in je gotov eden temeljnih kamnov pri gradnji uspeha tako Vernove literarne, kot Feratove ilustratorske slave, pa seveda tudi Hetzelove založbe.

Zgodbe so izhajale v nadaljevanjih, vsak dva tedna novo. Ko je bila pripoved zaključena, je sledila knjiga, običajno v treh različicah - ceneni brez ilustracij, v malem formatu z le nekaj ilustracijami in 'luksuzni', vse skupaj pa so poskušali časovno naravnati na prednovoletni čas (kako primerno datumu tokratne objave).

Da je bila ob ustvarjanju ves čas v mislih tudi ekonomičnost proizvodnje nam razkrije že prvi pogled na ilustracije, saj si jih je kar nekaj kompozicijsko zelo podobnih. Preveč, da bi se lahko danes našle v isti knjigi, a če pomislimo, da so izhajale v večtedenskih zamikih, se zdi vse skupaj povsem razumljivo.

Oglejmo si torej Plavajoče Mesto Julesa Verna in Julesa Ferata:

 

Jules Ferat (1829-188/9?) je po mnenju nekaterih poznavalcev kar najboljši ilustrator Vernovih del. Zakaj? Odlikuje ga predvsem vtis, ki ga njegove ilustracije pustijo pri bralcu - s pogosto stiliziranimi in občasno proporcionalno pretiranimi liki ter mojstrsko igro senc ustvarja posrečeno kombinacijo malce mračne, pa vendar obetavne prihodnosti.

Ferat je še posebej dobro upodabljal tehnološko in tovarniško okolje, značilno za čas industrijske revolucije in pospešenega razvoja, ko se je dogajalo marsikaj, v zraku je bilo čutiti vsesplošni optimizem, a vendar so ljudje prav hitro dojeli, da napredek ne prinaša le medu in mleka. Ob Vernovih delih je Jules Ferat ilustriral tudi druge velike sodobnike, kot na primer Victorja Hugoja ali Edgarja Alana Poeja. Njegov značilni slog je eden najzaslužnejših, da se založniki ob ponatisu Vernovih del še vedno tako pogosto odločajo kar za izvirne ilustracije.

Če ste uživali v prikazenem, ne pozabite te objave deliti s prijatelji.