Priti na seznam ilustratorjev te klasike za otroke in odrasle je še vedno eno večjih zadoščenj v življenju večine ilustratorjev in tokrat bomo spoznali kar nekaj ilustracij vrhunskih mojstrov, ki so se podpisali po Aličine prigode. Ker nas čaka veliko poslastic, kar začnimo, najprej z izvirnikom, ki bo marikoga presenetil - prvo Alice v Čudežni deželi (in vse druge like) je namreč upodobil kar Lewis Carroll sam!
Kot je takoj očitno, je bil Lewis Carrol človek številnih talentov, med katerimi pisanje pesmic z zabavnimi in skrajno nesmislenimi rimami in njihovo ilustriranje ni bilo nujno vedno v ospredju. Bil je, na primer, tudi odličen matematik.
Tako zanimiva anekdota pravi, da je bila kraljica Victoria, znana navdušenka nad prigodami Alice, nad knjigo tako navdušena, da je avtorju predlagala naj svojo naslednjo knjigo posveti njej. Kraljici je seveda težko reči ne, zato je prav kmalu dobila, kar je želelea: Carroll je svojo knjigo o determinantah in njihovi uporabni vrednosti pri reševanju enačb zares posvetil njenemu veličanstvu.
Seveda vsi že veste, da je bila Alice v knjigi oblikovana po pravi Alice Lidell, manj znano pa je verjetno, da so tudi preostali liki v veliki meri naslonjeni na resnične osebe (na primer njeni sestri ali Nori Klobučar), pa tudi dogodki v knjigi so povzeti po resničnih doživetjih.
Krasen primer so kar fantastične preobrazbe Alice, ki raste in se manjša in doživlja podobne halucinogene izzive. Carroll je namreč v resnici trpel za redko nevrološko motnjo, imenovano Toddov sindrom, pri kateri prizadetii občasno doživi izrivljeno občutje realnosti, ki se na primer kaže kot opažanje prdmetov veliko večjih ali manjših, kot so v resnici. Jasno je, da je Toddov sindrom danes javnosti bolj znan kot sindrom Alice v Čudežni deželi - še enkrat: gre za resnično zdravstveno motnjo, oz. življenjsko stanje.
Ko smo že pri poimenovanjih: Lewis Carroll je psevdonim, pravo ime pa Charles Lutwidge Dodgson. Lewis je angleška različica Ludvika (latinsko Ludovicus), oz Lutwidga, Carroll pa izpeljanka iz latinske Carolus, ki se seveda angleško imenuje Charles. Avtor si je torej ime nadel po sebi.
Sedaj pa k uradnemu izvirnemu ilustratorju, Jolhnu Tennielu, ki je za različne izdaje Alice izdelal prek sto ilustracij. Oglejmo si samo barvne.
Predstavljene ilustracije Johna Tenniela so bile delno prirejene in naknadno pobarvane, ni pa jasno, kdo jih je barval. Drobci ohranjene dokumentacije kažejo, da so bile pobarvane (pozor na rabo trpnika) po nadzorom umetnika (se pravi, ne od umetnika), nadaljna ugibanja pa kažejo, da je bil ta umetnik najverjetneje kar Lewis Carroll in ne Tenniel. Med obema ustvarjalcema je bilo menda kar nekaj trenj, saj je želel avtor Alice nadzirati celoten proces ilustriranja in se je vtanil v vsako podrobnost, tako da je bilo Tenniela zelo težko prepričati v prevzem ilustracij drugega dela (Alice v ogledalu), po katerem je zgodba šele postala uspešnica.
Carroll je moral menda celo plačati Punchu (satirična revija, za katero je delal Tenniel, podobno kot še nekateri drugi legendarni risarji, na primer Dicky Doyle ali Charles Henry Bennett) za nekaj mesecev odsotnosti, ko se je Tenniel lahko v miru posvetil Alici.
No, naslovnico za barvno različico Alice je morala vseeno narisati Emily Gertrude Thomson, ki je bila vendarle bolj usmerjena v otroško literaturo. Takole je bila videti:
Tudi kasneje so nenehno prihajale nove ilustracije. Naslednja upodobitev je delo Charlesa Robinsona.
Ob vseh čudaških likih, ki nastopajo v zgodbah o Alice, je verjetno najmarkantnejši moški lik Nori klobučar, čigar čajanka je ena najslavnejših literarnih čajank vseh časov, ki še vedno navdihuje številne tematske zabave ob različnih priložnostih. Tule je, na primer, videti nekaj primerov tematskih vabil in še kratka razlaga o ozadju nastanka tega zdaj že legendarnega lika:
http://mydreamweddingideas.com/bridal-shower/invitations/mad-hatter-bridal-shower-invitations
Pa poglejmo še k ilustratorki Elenor Abbott in njenemu videnju mojstrovine Lewisa Carrola.
In za konec še en velemojster ilustracije za otroke: Arthur Rackham, ki smo ga že spoznali v knjigi z uspavankami. Pri Alice seveda veliko bolj pride do izraza njegov smisel za čudaške like in ljubezen do mitologije, za katero ga sploh ne skrbi, na kaj je naslonjena, saj jo tako ali tako preseli v spovsem svojski svet.
Takoj so tudi prepoznavne Rackhamove značilne barve (rjave in zelene v različnih ubitih tonih, izjemno redka prisotnost rdeče in tako naprej).
Lahko bi še nadaljevali.
Tule je na primer ena izmed ilustracij Jessie Wilcox Smith:
Ampak ura je pozna in bom kar končal. Če ste našli kaj uporabnega, ne pozabite deliti s prijatelji, sicer pa lahko noč.
