Obisk Miklavza

Clement Clarke Moore: Miklavžev obisk

Slikanico Clementa C. Moora smo že predstavili, in sicer z ilustracijami F. O. C. Darleya. Ker pa decembrski čas nenehno navdihuje in so nekatere klasike pač del tradicije, nikakor ne bo škodilo, če si ogledamo Svetega Nikolaja, oziroma Miklavža (ki je po različnih virih postal tudi Božiček in Dedek Mraz, se pravi nekakšen troje v enem), še v upodobitvi karikaturista in ilustratorja Thomasa Nasta (1840-1902).

Thomas Nast je bil eden najvplivnejših ilustratorjev 19. stoletja. Danes uradno velja za avtorja podobe samega Božička, ki ga je oblikoval po podobi Svetega Nikolaja, je pa tudi ogromno napravil za uveljavitev dveh pomembnih podob, ki ju sicer ni ustvaril sam - Strička Sama, kot personifikacije ljudstva ZDA in osla kot simbol Stranke demokratov.

Ko pravimo, da je bil vpliven, mislimo na dejansko možnost spreminjanja sveta. Njegove satirične podobe so pomebno vplivale na odločitve volilcev med vsaj petimi predsedniškimi kampanjami, zaradi njegovih del se je razkrila ali preprečila marsikatera korupcijska zgodba v New Yorku in ZDA. Čeprav v šoli nikakor ni blestel, je nadarjenost za risanje pokazal že zgodaj, prav tako pa tudi pronicljivost kritičnega opazovalca družbe.

Kot opazovalec Garibaldijevih sil v Italiji in poročevalec z različnih dogodkov (predvsem vojaških, vendar tudi športnih in političnih) je ustvaril kopico odmevnih podob, zardi katerih so ga javno (in s spoštovanjem) omenjali celo predsedniki držav. Prve upodobitve današnjega božiča je ustvaril kot ilustracije adventnih venčkov z vojaki, ki zapuščajo družine, kar je seveda povzročilo številne in močne čustvene odzive.

V svojih karikaturah je bil neprizanesljiv do novih davkov, podkupljivih politikov, pohlepnih verskih dostojanstvenikov in nasilnih primitivcev. Njegova najodmevnejša je gotovo bitka z Bossom Tweedom, ki je prek sodelavcev in podjetij več let nadziral mesto ew York in si z napihovanjem stroškov ustvaril toliko bogastva, da je v nekem trenutku Nastu ponudil kar pol milijona dolarjev (to je bil tedaj zares velik denar), če se umakne s prizorišča na 'študij' v Evropi. Thomas Nast je ponudbo na koncu zavrnil, več mestnih veljakov je moralo za rešetke, samega Tweeda pa so med begom (v Španiji!) identificirali kar po Nastovi ilustraciji.

No, pa si poglejmo, kako je bil videti po njegovem Božiček, ko se je še imenoval Sveti Nikolaj:

Slikanico Obiska Svetega Nikolaja (še bolj po naše: Obisk Miklavža) z alternativnim naslovom Noč pred Božičem Clementa C. Moorea z ilustracijami Thomasa Nasta je izdala založba McLoughlin Bros. iz New Yorka leta 1874. Prizori so še danes videti nadvse domači. Če bi videli še eno, tokrat z ilustratorko, ki prav tako velja za eno najboljših, vendar bolj iz umetniških kot političnih razlogov, je tule še

Obisk Miklavža z ilustracijami Jessie Wilcox Smith

Pa srečno tudi v novem letu!

Franz Muller-Munster in Bratec in sestrica

Bratec in sestrica, pravljica bratov Grimm z ilustracijami Franza Mullerja-Munstra

Franz Muller-Munster (1867-1937) je bil nemški slikar in ilustrator, ki je študiral na Umetnostni galeriji v Berlinu. Večino časa je preživel v Berlinu, kjer je ustvaril glavnino svojih del. Bil je tudi član Berlinske zveze umetnikov. Najraje je imel zgodovinske teme in različne žanre, med katere lahko uvrščamo tudi pravljice. Ilustriral je številne knjige, tokrat predstavljamo pri nas manj znano Bratec in sestrica.

Slikanica je izšla pri založbi Josef Scholz Verlag v Mainzu okrog leta 1910 in prinaša zanimivo kombinacijo črtne (linijske) ilustracije z dandanes veliko bolj pričakovanimi barvnimi 8ki pa so tudi linijske, z zelo izrazitimi robovi).

Kot je bilo tedaj v navadi, so isto ilustracijo uporabili večkrat. No, saj je pri številnih založbah še sedaj tako,  To, sedaj že dvakrat uporabljeno sliko, pričakujte še enkrat.

Bratec in sestrica zbežita pred zlobno mačeho v gozd, toda ona ju hoče vseeno ubiti.

Po prvi noči se zbudita žejna. Ne vesta, da je mačeha, ki je tudi čarovnica, začarala vse studence v njuni bližini.

Ko se on že skloni, da bi pil, ona zasliši tih glas: "Kdor bo pil iz tega studenca, se bo spremenil v tigra." Brata pravočasno opozori, podobno je pri drugem studencu, kjer sliši, da bo pivec spremenjen v volka. Ko pa prideta do tretjega, kjer ona spet sliši opozorilo: "Kdor bo pil iz tega studenca, se bo spremenil v srnjaka." Fant ni poslušal in zares se spremeni v srnjaka.

Bratec in sestrica skleneta ostati v gozdu, kjer skrbita drug za drugega.

Okrog vratu mu je pripela zlato verižico, kar se je nekega dne izkazalo za zelo pomembno.

Srnjaka so namreč opazili lovci. Sicer jim je pobegnil ...

Kralj, ki je lov organiziral, je srnjaku sledil do koče, v kateri se je skrival s sestro.

Dekle mu je bilo všeč, zato se ji je predstavil in jo zaprosil za roko.

Odpeljal jo na grad, začaranega srnjaka sta vzela s seboj.

Sledila je poroka in vse je kazalo na kolikor toliko srečen konec.

Toda zlobna čarovnica, mačeha novopečene kraljice, je izvedela za njeno srečo. Začarala jo je, da je zbolela in umrla, namesto nje pa kralju podtaknila svojo (s čarovnijami ustrezno spremenjeno) hčer.

Toda ljubezen mrtve kraljice do otroka, ki se ji je rodil malo prej, je bila močnejša od smrti. Tri noči zapored se je vrnila kot duh in podojila otroka.

Ob njenem zadnjem obisku, hkrati tudi zadnji priložnosti, da jo obudi k življenju, jo je kralj prestregel in razkril čarovnijo.

Coprničina hči je izgnana v gozd, kjer jo raztrgajo zveri, čarovnico pa zažgejo na grmadi (kazni primerne klasičnim Grimmovim pravljicam). V trenutku njene smrti njen urok popusti in srnjak se spremeni v kraljičinega brata.

Tako torej Franz Muller-Munster.

Jan Rinke in Trnuljcica

Kdo je bil Jan Rinke?

Jan Frederik Rinke (1863-1922) je bil uspešen nizozemski slikar, karikaturist, litograf, pedagog, ilustrator in oblikovalec, ki je (kot izredni štuent, oz. obiskovalec večernih tečajev, pri za umetnika že kar spoštljivih 35 letih) študiral na sloviti umetniški akademiji Rijksakademie v Amsterdamu (kasneje je tam tudi predaval). Živel in delal (kot svobodnjak) je v različnih mestih Nizozemske, Anglije, Avstrije, Belgije, Francije, Nemčije in ZDA. Občasno je objavljal pod psevdonimom Bram.

Če pogledamo le njegovo ustvarjanje za otroke, vidimo, da je ob ob otroških ilustracijah ustvaril še pobarvanke, posterje, razglednice in celo igrače in družabne igre. Umrl je zaradi bolezni srca. Leta 1990 so na Nizozemskem postavili razstavo o njegovem življenju in delu, ki je medtem prepotovala že več mest, otvoritve pa se je med drugim udeležilo pet njegovih vnukov.

Sodobniki so ga opisali kot marljivega, celo nepopustljivega delavca, ki je bil le redko doma. Eden od založnikov ga je opsal kot najbolj odločnega in z najbolj dodelano predstavo, kako naj bi bila videti knjiga za otroke, kar jih je spoznal v življenju. Ob poroki pa je nekdo zapisal, da je mali debelušni in rahlo okajeni možiček vzel ljubko, postavno modrooko in od sebe višjo nevesto, s katero je imel v zakonu kar enajst otrok (vendar jih je pet umrlo že v zgodnjih letih).

Glede na številne selitve (eden njegovih biografov je naštel najmanj 25 različnih naslovov), je sklepati, da niso bili prav premožni in so se nenehno prilagajali priložnostim za zaslužek, ki jizh je Jan pogosto našel v tujini, kamor je odhajal brez družine. Težke razmere so zahtevale svoj davek. Ženi se je razvila duševna bolezen in morala je v umobolnico, Jan, ki je bil tako ali tako večino časa odsoten, je otroke predal v oskrbo drugim družinskim članom, leta 1922 pa je po vrnitvi iz Pariza zbolel in umrl v starosti 59 let.

Oglejmo si njegovo videnje Trnuljčice, ki je ni le ilustriral, ampak tudi priredil besedilo in knjigo v celoti oblikoval. Tako ob slikovnem materialu predstavljam še besedilo, zapisano z njegovo pisavo:

Seveda ste zlahka prepoznali vse najbolj znane elemente pravljice o Trnuljčici: vilino prerokbo, sobo s kolovratom, speče osebje v kuhinji, s trnjem obdan grad in razvpiti prinčev poljub. Očitno gre torej za Grimmovo različico Trnuljčice brez spolnosti in ljudožerskih sorodnikov.

Vseeno bi posebej opozoril na detajl, ki ga v sodobnih razlučicah Trnuljčice ne najdemo več. Na tretji sliki po vrsti vidimo kraljico, kako sprejema napoved o težko pričakovanem otroku. Novico prinaša nihče drug kot žaba, simbol plodnosti (med drugim), o kateri je toliko govora v Žabjem kralju, a tudi tam z vse manjšim poudarkom na odnosu med mladima (začaranim princem in nehvaležno princeso), saj sta, kot se morda še kdo spomni, brata Grimm v svojem zapisu pravljice črtala celo omembo postelje.

Ker je Jan Frederik Rinke ustvaril še precej več, bom sčasoma gotovo dodal še kako zanimivo podrobnost in povezavo, za zdaj pa je to vse.

Byam Shaw in Pesmi Roberta Browninga

Kdo je bil John Byam Liston Shaw?

Zagotovo je več ljudi slišalo za Roberta Beowninga kot Byama Shawa. Prvi je bil pesnik in dramatik, drugi ilustrator in slikar. tokrat ju predstavljamo skupaj, natančneje prek ilustracij Byama Shawa v zbirki najbolj znanih pesmi Roberta Browninga. Ker pa tudi slednji ni tako zelo znan širši javnosti, najprej nekaj besed o njem.

Robert Browning (1812-1889)

Številni literarni poznavalci Browninga dajejo ob bok Shakespearu. Njegova dikcija, ritem in simbolika veljajo za ključen doprinos sodobni poeziji in navdih velikanom kot so Robert Frost, Ezra Pound in Thomas Stearns Eliot. Bil je neke vrste čudežni otrok, v rani mladosti šolan doma, z veliko oporo v očetu, ki je bil uspešen poslovnež, ljubiteljski umetnik, zbiralec dragocenih knjig in predvsem zelo izobražen.

Robert je že pri 12 letih napisal prvo pesniško zbirko, a starši zanjo niso našli založnika. Tudi prva dela, ki jih je ustvaril v odrasli dobi (in jih, nekaj pod svojim imenom, nekaj anonimno, uspel objaviti), niso prinesla pravega uspeha. Poglavitna težava je bila verjetno v tem, da je bil preprosto preveč drugačen. Podobno se mu je godilo kot dramatiku.

Ko je že prekoračil 30. leto, je po branju pesniške zbirke Elizabeth Barrett najprej pisno navezal stike z avtorico, nato pa jo še osebno spoznal in se nazadnje, kljub nasprotovanju okolice, z njo poročil. Preselila sta se v Italijo, kjer je v njeni senci (ljudje so ga poznali predvsem kot soproga uspešne pesnice) ustvaril svoja najpomembnejša dela.

Šele po njeni smrti, ko je že prekoračil 50. leto, je po vrnitvi v London objavil nekaj del, ki so mu prinesla najprej pozornost in nato še pravo pravcato slavo. V Angliji je bilo še v času njegovega življenja ustanovljenih več krožkov, katerih člani so začeli preučevati njegova dela, dobil je več častnih naslovov uglednih univerz in po smrti dokončno vstopil med nesmrtne literate.

John Byam Liston Shaw (1872–1919)

Slikar, ilustrator, oblikovalec in pedagog se je običajno podpisoval kot Byam Shaw. Bil je škotskega porekla, potomec enega najbolj znanih klanov, sicer pa iz ugledne družine, kjer so prevladovali odvetniki in umetniki. Byam Shaw je imel komaj 15 let, ko je njegova dela opazil John Everett Millais, ki mu je priporočil šolanje na umetniški šoli. Tam je spoznal svojo bodočo soprogo Rex Vicat Cole in še enega bodočega uspešnega ustvarjalca Geralda Fenwicka Metcalfa.

Ob že tako raznovrstni rabi različnih umetniških tehnik, kot so olje, pastel, akvarel in tuš, je odlično obvladal tudi različne dekorativne tehnike in barvanje tkanin. Zanimivo je, da ta s Pre-Rafaeliti navdahnjeni umetnik po prvih letih uspehov ni uspel zadržati priljubljenosti, tako da je sčasoma skoraj opustil umetniško ustvarjanje in se preživljal s poučevanjem. Skupaj s soprogo sta kasneje celo ustanovila umetniško šolo, na kateri sta seveda tudi poučevala.

Med svetovno vojno je Byam Shaw redno objavljal politične karikature, kmalu po njej pa v razvpiti epidemiji gripe hudo zbolel in umrl.

Tule so njegove ilustracije Browningovih pesmi: