Harrison Fisher je bil otrok priseljencev češkega porekla (v Ameriko so se priselili s priimokm Fischer, ki so ga nato poangležili z izgubo črke c), ki je imle, kot toliko uspešnih ilustratorjev, umetnost zapisano že v genih.
Njegov oče, ded in praded so bili slikarji in risarji, enak je veljalo tudi za Harrisonovega mlajšega brata.
Čeprav se je rodil v New Yorku, je mladost preživel v Kaliforniji, natančneje v San Franciscu, kjer je njegov oče odprl umetniški studio. Mali Harrison je začel z ukom že pri šestih letih, pridobival formalno izobrazbo v San Francisco Art Association (kasneje preime novan v Umtnostni institut Marka Hopkinsa).
Že kot najstnik je postal svobodni umetnik, ki je prodajal časopisom ulične prizore za njihove izdaje. Čeprav je znal upodobiti tako prometne nesreče, kot prizore z različnih družabnih dogodkov, predvsem pa je znal to narediti hitro (fotografija je bila tedaj še v povojih, zato so časopisi in revije še vedno večinoma sloneli na spretnosti ilustratorjev), se je kmalu pokazalo, kje je njegova največja moč.
To so bili portreti lepotic. Še pred koncem stoletja je zaslovel kot imeniten portretist mladih Američank, katerih podobe na naslovnicah so se sčasoma izkazale za najboljše prodajno orodje. In so še danes, obrazi lepih žensk namreč.
Harrison Fisher je bil v tem tako dober, da so ga celo razglasili za naslednika Charlesa Dane Gibsona, ki je ustvaril takoimenovana Gibsonova dekleta. Tudi Fisherjeve lepotice imajo telesa značilne oblike peščene ure, obraze nežnih potez in zasanjanih oči, pričeske so razkošne, nakodrane, pogosto pokrite z ogromnimi klobuki. Seveda je Fisher ilustriral tudi knjige, pa z eno kar začnimo.
Beverly of Graustark
Zgodba pripoveduje o lepotici z ameriškega juga, ki odpotuje v izmišljeno deželo nekje v vzhodni Evropi (morda med Dunajem in Sant Peterburgom), v njeno življenje pa se vplete kopica skrivnostnih oseb, vključno s plemstvom, razbojniki in prikupnim tujcem ... Po tej veliki uspešnici (druga v seriji o Graustarku Georgea Barra McCutcheona) iz leta 1904 je bil leta 1926 posnet tudi nemi film. Izvirne ilustracije je seveda podpisal Harrison Fisher.
Naslednja serija ilustracij je le leto mlajša, prihaja torej iz leta 1905. Času nocojšnje objave primerno je pustno obarvana.
Hearts and Masks
Pa se vrnimo spet k barvam in še več lepoticam. Še leto kasneje (1906) je izšla knjiga, iz katere predstavljamo še pet ilustracij Harrisona Fisherja.
Cowardice Court
Talent Harrisona Fisherja je seveda kar klical po komercialni izrabi in ob prelomu stoletja ga je prepoznal legendarni William Randolph Hearst, zaradi katerega se je Fisher ponovno preselil v rodni New York. Tam naj bi s svojimi naslovnicami pomagal zagnati New Yoork Journal, a je nato postal slaven predvsem po naslovnicah Cosmopolitana.
Tule jih je nekaj:
Od leta 1900 pa vse do svoje smrti je Harrison Fisher ustvaril skorja vse naslovnice Cosmopolitana. Nekateri menijo, da ga je Hearst nalašč zasul z delom, saj naj bi mu tako preprosto zmanjkalo časa za delo pri konkurenci. Kljub temu je Fisher narisal (med drugim) še kakih 80 naslovnic Saturday Evening Posta.
Tule je še nekaj primerkov:
Kot zanimivost še dodajmo, da je imel Fisher (ne pozabimo, imenovan za naslednika Gibsona) za svoj najljubši model Dorothy Gibson, sicer znan model in igralko, ki je danes še najbolj znana po tem, da je preživela potop Titanica. O svoji življenjski izkušnji je celo napisala scenarij in zaigrala v uspešni filmski uprizoritvi (v nekaj prizorih tudi v izvirnih oblačilih, ki jih je nosila ob evakuaciji z ladje v reševalne čolne), vendar je žal edina kopija filma uničena zaradi požara.
Pogorela pa je tudi večina originalov Harrisona Fisherja, saj jih je eden njegovih sorodnikov po Fisherjevi prezgodnji smrti, v želji po čim lažjem pospravljanju, preprosto - zažgal.
