Rudolf Koivu in njegovi božični prizori

Rudolf Koivu - prizori za božične in novoletne čestitke

Rudolf Koivu (1890-1946) se je rodil kot Rudolf Sefanias Koivunen na božični vecer in božični prizori so v veliki meri zaznamovali njegovo življenje. Rojen v Saint Petersburgu staršem, ki sta govorila tako rusko kot finsko (oče je bil Finec, sicer nadarjen rezbar, mati Rusinja), je že od mladih nog okušal življenje, kot ga imajo številni nesrečni pravljični junaki. Tudi pravljice so ga spremljale vse življenje. Posebej velik vtis nanj so naredile ilustracije Ivana Bilibina.

Njegova sestra je umrla še pred prvim rojstnim dnem, oče, ko je imel Rudolf le pet, in mati, ko je imel deset let. Živel je malo pri tem, malo pri drugem sorodniku, a tudi ti so umirali.

Pri babici je vendarle okusil nekaj idiličnega življenja na obrobju gozda, v katerem se je menda pogosto nalašč izgubil, da bi bil bližje vevericam, zajčkom, ptičkom in drugim živalicam, ki jih je kasneje tako lepo upodabljal.

Njegova izobrazba, z izjemo verske, je trpela, dokler se ni zanj zavzela botra, sicer učiteljica, ki je poskrbela, da je vendarle dokončal osnovno šolo. V njem je videla bodočega učitelja, a je bil umetniški talent premočan, da bi ga prezrli. Vpisal se je v umetniško šolo in pri 20. letih diplomiral. Postal je svobodni umetnik in še isto leto sodeloval na prvi razstavi.

Naslednje leto je prodal svoj prvi izdelek - prevod ruske pravljice, ki jo je tudi ilustriral. Ob izplačilu honorarja je dobil še napotek, naj ga nikar ne porabi za alkohol in tobak. Čeprav je bil zmeren pivec, se je tobaku težko uprl in kajenje mu je ob že siceršnji podhranjenosti kmalu začelo povzročati zdravstvene težave.

Revije so v njem kaj kmalu prepoznale velik potencial, posebej se je izkazal pri upodabljanju božičnih prozorov. Njegovi palčki, angelčki, otroci, božični škrati in dedki Mrazi so danes del finske vizualne zgodovine. Ob ilustriranju za revije je počasi dobival tudi večje projekte, ves cač pa je na ilustracije gledal bolj kot na zasilno delo, s katerim si plačuje sprotne stroške. Mikalo ga je predvsem slikarstvo. Toda na razstavah so sicer hvalili njegov lirični občutek in svež smisel za barve, a mu očitali šibkejše kompozicije.

S pomocjo dveh štipendij se je dvakrat odpravil v tujino, kjer ni ostal imun na spremembe slogov, ki so se posebej divje vrstile ob začetku 20. stoletja. Pariz , London in Rim so nanj naredili vsak svoj vtis, na njegovih ilustracijah pa lahko skozi leta opazimo vplive impresionizma, ekspresionizma in Art Nouveauja. Nanj sta vplivala tako Beardsley kot Rackham, pa tudi Dulac. V Rimu so ga navdušile freske, kar se je kasneje odrazilo v njegovi poslikavi Narodnega gledališča (sicer kot asistent Juhe Rissanena).

Dobil je stalno (redno) delo pri založniku Soderstromu, kjer so mu priskrbeli tudi dom. Njegovo ime je počasi postalo znano v in sinonim za kakovost ilustracije za otroke. Vseeno je še vedno sanjal, da bi postal slikar. Posebej so ga privlačile vodene barvice. Sodeloval je na več razstavah in dobil celo ponudbo, da se začasno preseli v ZDA, a jo je zavrnil.

Živel je vse bolj boemsko, najel studio, v katerem je tudi stanoval, le malo jedel in nenehno ustvrjal ilustracije, ki jih je prodajal z vidnim odporom. Z nizko ceno si ni le slabšal življenjskih pogojev, ampak jo je nižal tudi drugim ilustratorjem. Toda založniki so bili kakovostjo še vedno zadovoljni, čeprav so mu občasno očitali, da se je začel tematsko ponavljati.

V 30. letih 20. stoletja je plodovito sodleoval s finskim pravljičarjem Raulom Roinejem, ki se je prekinilo s pričetkom 2. svetovne vojne. Roine je bil na fronti, Koivu vse bolj bolan. Kljub temu se je lotil dveh izmed svojizh največjih projetov - ilustracij 1001 noči in Grimmovih pravljic v finskem jeziku. Marca 1946 ga je zadela kap. Namesto počitka si je za poletje zadal še več slikanja v naravi. Še vedno je kadil. Oktobra so ga našli v studiu, mrtvega, spet ga je prizadela kap, tokrat smrtonosna.

Le dve leti po njegovi smrti so ustanovili Sklad Rudolfa Koivuja, ki je 80. let prejšnjega stoletja naprej vsaki dve leti podeljuje posebno nagrado ilustratorjem za posebne dosežke.

Jerome K Jerome Trije mozje v colnu

Jerome K. Jerome: Trije možje v čolnu (da o psu niti ne govorimo) z ilustracijami Arthurja Fredericsa

Tokrat si bomo ogledali ilustracije klasične knjige, ki že s samim besedilom predstavlja svojstven izziv. Trije možje v čolnu je namreč uradno potopis, a je zaslovel zaradi domislic, s katerimi je avtor začinil svojo pripoved o prigodah na poti. Tako imamo izrazito komične vložke in dokaj dolge in občasno precej sentimentalne vložke, zaradi katerih se bralcu ob listanju porajajo mešani občutki. Bi bral zaradi vsebine ali domislic?

In kako se je tega problema lotil ilustrator? Hitro boste ugotovili, da se je zvesto naslonil na besedilo. Linijsko tehniko, značilno za karikature je prepletel z zahtevno črtkano črno belo ilustracijo z veliko senčenja, velike slike pokrajine se izmenjujejo z majcenimi, skoraj nepomembnimi detajli, poglavja se začenjajo z ozaljšanimi začetnicami (morda jih bom dodal naknadno, dve, vključeni v ilustracijo, pa sta že predstavljeni), vse skupaj pa je zloženo v kar uspešno celoto, ki duhovitemu besedilu (toplo priporočam v branje, vendar nikakor ne tako po operaciji trebuha, saj bi znali šivi preveč boleti, v hujših primerih lahko celo kateri poči) dodajo še eno dimenzijo.

Predlagam, da si ilustracije Arthurja Fredericsa kar pogledamo:

Jerome Klapka (ob rojstvu sicer Clapp) Jerome ni imel tako zabavnega življenja, kot bi morda kdo sodil po njegovem pisanju. Njegov oče je bil pridigar in lastnik manjšega premogovnika, ki je ob poplavi izgubil vse premoženje in se nato odločil v Londonu poskusiti kot trgovec z železom. Ni mu šlo, zato se k družini ni vrnil, a je po nekaj letih žena prišla za njim.

Skupaj so živeli v revščini. Jerome Klapka je bil vseeno prepoznan za nadarjenega učenca in kazalo je že, da se bo prek izobrazbe lahko vrnil v višji družbeni sloj. Toda šolanje je prekinila očetova smrt, ki ji je kmalu sledila še materina. Za preživetje je opravljal različna priložnostna dela. Sprva je na železniški postaji pobiral premog, ki je padel z vlakov, a kmalu napredoval do pisarniškega delavca.

Približno hkrati se je pridružil amaterski gledališki skupini in začel igrati v manjših vlogah. Pri 18 letih se je odločil pustiti nezanimivo in nedonosno službo ter se preizkusiti kot igralec. S skupino potujočih igralcev je potoval naokrog približno tri leta, a se nato brez prebite pare vrnil v London. Kot brezdomca, ki spi v zapuščenih poslopjih ga je slučajno prepoznal star znanec. Priskrbel mu je začasno streho nad glavo in honorarno delo pri časopisu.

Sledila je vrsta različnih začasnih poklicev, celo ravnatelj v neki šoli je bil, dokler ni kot pomočnik v odvetniški pisarni odkril, da ga pravzaprav še najbolj mika pisanje. Začel je s pisanjem esejev, satire in kratkih zgodb. Kljub vztrajnemu zavračanju urednikov ni obupal. Ko je nabral peščico objavljenih humorističnih esejev, jih je sestavil v prvo knjigo in kmalu za tem še drugo.

Približno tri leta je trajalo od prvih malih uspehov do poroke. Med medenim tednom je dobil navdih za Tri može v čolnu, ki so sprva izhajali kot podlistek v časopisu in nato še v knjigi. Kritiki knjige niso dobro sprejeli, a je bila prodaja tako dobra, da je lahko od odstotkov, ki mu jih je izplačeval založnik, lahko udobno preživel.

Lahko se je posvetil izključno pisanju, knjigam so se pridružile gledališke igre, novi eseji in romani. Čeprav se je utrdil kot uspešen literat, so Trije možje v čolnu ostali njegova daleč največja uspešnica. Od izida leta 1889 je nikoli niso nehali tiskati. Kasneje je po potovanju po Nemčiji (kasneje se je v Nemčijo celo preselil) napisal še nadaljevanje, ki je doživelo prav tako spodoben uspeh.

Ko se je pričela prva svetovna vojna, je bil že precej v letih, a se je vseeno javil za prostovoljca v britanski vojski. Ker so ga zavrnili, se je prijavil še v francosko vojsko. Tam so ga vzeli za voznika reševalnega vozila. Po vojni so ga imenovali za 'svobodnjaka', kar je praktično enakovredno viteškemu priznanju, a namenjeno 'običajnim' ljudem.

Umrl je za posledicami možganske kapi.


O ilustratorju prve izdaje Treh mož v čolnu je znano bore malo. Arthur Frederics je psevdonim Fredericka Arthurja Hippa (1849-1929), o katerem smo našli le zapise iz štetja prebivalstva. Vemo, da je bil poročen. Imel je sina in hčer. Priimek Frederics je uporabljal tudi v vsakdanjem življenju in se je prenesel tudi na druge družinske člane. Več žal ne moremo povedati. Morda nekega dne naletimo na kak dodaten podatek iz njegovega življenja, zaenkrat pa je to vse.