Andersenove pravljice z ilustracijami Harryja Clarka

Andersenove pravljice - Harry Clarke

Harry Clarke je bil eden najvidnejših predstavnikov Art Nouveauja na Irskem, kjer je slovel predvsem kot oblikovalec vitražev. Zaradi šibkega zdravja, dela z agresivnimi kemikalijami in nenehnega stresa je umrl Henry Patrick Clarke, kot so ga poimenovali starši, pri komaj 42 letih. Njegov opus zato ni niti približno tolikšen, ko bi lahko bil, pa tudi delavnica, ki jo je vodil, je verjetno bistveno prej utonila v povprečje in pozabo, kot bi v primeru, da bi delal še nekaj časa in izšolal dostojne naslednike.

V vsakem primeru je zapustil nekaj izjemnih del in Andersenove pravljice,  ki jih je 1916 izdala založba Harrap v Londonu je eno izmed njih. Knjigo bomo spoznali s pomočjo barvnih ilustracij, ki jih odlikujejo močne barve, številni okrasni detajli in za Clarka tipični liki z razpotegnjenimi obrazi in bolščečimi očmi.

Stanovitni kositrni vojak (ilustracija pred notranjo naslovnico)

Vžigalnik

Palčica

Popotni tovariš

Cesarjeva nova oblačila

Štorklje

Pastirica in dimnikar

Svinjski pastir

Snežna kraljica (dve ilustraciji)

Slavec

Škratji grič

Mala morska deklica

Divji labodi

Hči močvirskega kralja

Rajski vrt

Ilustracije so razporejene, kot so si sledile v izvitniku, velja pa dodati, da je knjiga hkrati izšla tudi v ZDA, da je bilo več ponatisov, in da jo je izdalo več založb, tako da nekaj odstopanj gotovo je. Ob drugi priložnosti morda še nekaj črnobelih ilustracij, do tedaj pa vsaj naslednji povezavi do še dveh Clarkovih mojstrovin:

Kontroverzno Ženevsko okno

https://artyoushouldknow.canalblog.com/archives/2019/09/17/37642123.html

Ta vitraž je gotovo najbolj znano delo Harryja Clarka. Naročila mu ga je Irska industrijska in trgovska zbornica ob nastanku samostojne Irske države za opremo Mednarodnega sodišča v Ženevi. Ilustracije predstavljajo prizore iz irske književnosti, ki jih je izbral Clarke sam. Naročnik dela ni sprejel zaradi nestrinjanje z vsaj dvemi prizori, ki naj bi bili neprimerni.

Faust

http://blackandwhiteandmore.blog.fc2.com/blog-entry-6.html

Najslavnejše delo Johanna Wolfganga von Goetheja je Clarke ilustriral za Halycon House v New Yorku leta 1925.

To je zaenkrat vse. Ilustacije s v javn lasti in jih lahko delite s prijatelji in sledilci, kolikor vam poželi srce. Do naslednjič!

 

 

 

Frances Brundage

Frances Brundage - Vsestranska umetnica, a predvsem mojstrica razglednic

Frances Isabel Lockwood je zaslovela s priimkom svojega moža Williama Tysona Brundaga, ki je bil prav tako umetnik, s katerim je pri različnih projektih tudi sodelovala, čeprav je iz zapuščine obeh jasno, da je bila gonilna ustvarjalna sila Frances. Tudi njen oče je bil umetnik, čeprav naj bi večino prihodkov ustvaril kot arhitekt. Delal je še kot graver, miniaturist in muralist, najpomembnejše pa je, da je bil tudi prvi učitelj svoji hčeri, ki je že zelo mlada začela služiti denar s svojimi ilustracijami (prvo naj bi prodala kar Louisi May Alcott, katere pesem jo je navdušila), a je v njenem ustvarjalnem procesu marsikaj nejasnega. Posebej vprašljiva je vloga očeta, ki naj bi po nekaterih virih zapustil družino, po drugih pa imel stike še veliko kasneje, kot naj bi izginil.

 

Voščilnica za Dan Svetega Patrika

Vsekakor je Frances imela za seboj že vsaj desetletje ustvarjanja, ko se je poročila in prevzela priimek, po katerem jo sedaj poznamo, morala pa je premagati še eno veliko oviro. Domače, ameriško tržišče, je ni sprejelo, zato je prve večje projekte izpeljala za angleškega in nemškega založnika. Ker sta oba svoje izdelke ponujala Američanom, se je Frances Brundage sčasoma uveljavila tudi v domovini in bila v zlatih časih razglednic, ki so bile tedaj an vrhuncu priljubljenosti, pravzaprav edina konkurenca Ellen Clapsaddle, najuspešnejši ustvarjalki kartic za najrazličnejše priložnosti.

Ilustracija iz 1001 noči (s soprogom Willom)

Frances je ilustrirala tudi številne slikanice, oblikovala koledarje in celo oblekice za lutke. Njen slog je za današnji okus malce kičast, s kodrastimi rdečeličnimi otroki zasanjanih pogledov ali celo malce rasističen s serijami takoimenovanih etničnih kartic, na katerih je upodabljala stereotipe različnih ras, a v zgodovinskem kontekstu je delo Frances Brundage vsekakor pomembno in dragoceno, njeni izvirniki pa pogosto presežejo nekaj sto ali celo nekaj tisoč dolarjev.

Ilustracija za koledar iz leta 1896

Tule so lahko ogledate več:

https://frances-brundage.weebly.com/

Kartice za Valentinovo - Nekoč in danes

Nepričakovana simbolika na starih čestitkah za Valentinovo

Površen pogled na kartice za Valentinovo nam razkrije peščico splošno sprejetih simbolov, ki jih bi znali verjetno našteti tudi brez pogleda nanje: srce, Kupid, vrtnice in čokoladni bonboni so splošno spejeti in pričakovani.

Toda še ne tako dolgo nazaj je bila simbolika precej bolj raznolika, saj je izhajala iz tradicije pošiljanja Valentinovih voščilnic še pred množično proizvonjo kartic. Kartice so si za Valentinovo pošljali ali kar osebno prinesli precej pred poenostavljano ceno poštnine, ki se je najlepše pokazala z izdajo prvega znamke za en peni.

Takrat so bile voščilnice bogato okrašene s sezonskim ali suhim cvetjem. Vijolice in spominčice so bile priljubljene (in dostopnejše) veliko pred vrtnicami. Ob cvetju so za krašenje romantičnih in duhovitih sporočil uporabljali še pentlje, trakove, čipke, in podoben material, včasih pa se je tega nabralo že za celo škatlo. ekatege Valentinke so tako lahko tehtale po več kilogramov, kar je pomenilo že resne stroške v primeru pošiljanja po pošti.

Ko se je ob koncu 19. in začetku 20. stoletja tržišče za voščilnice razvilo v dobičkonosno dejavnost, so izdelovalci kartic za Valentinovo posegli po že znanih in uveljavljenih simbolih, naslednjih nekaj desetletij pa je na samem trgu pokazalo, kaj so ljudje sprejeli (kupili) in česa ne.

Za prikaz bomo vzeli po tri Valentinke treh izjemno uspešnih ilustratorjev, ki so zasloveli predvsem po oblikovanju voščilnic. Vsak od njih je bil v določenem obdobju izjemno iskan in morda celo najuspešnejši (po količinih prodanih kartic) na svetu.

Ellen Clapsaddle

Ellen Hattie Clapsaddle (1865-1934) je vsaj desetleje veljala za najuspešnejšo ustvarjalko kartic. Imela je celo svoje podjetje (v partnerstvu z bratoma Wolf, ki sta skrbela za tehnični in poslovni del), kar je bila za umetnika izjemna redkost, za umetnico pa še toliko bolj.

Barčica, ki v vetru prinaša ali odnaša verze ali dobre misli ljubljenim osebam, je dokaj klasična izbila, na katero v sodobni ponudbi zlepa ne naletimo več. Ladja simbolizira pot, ravnotežje in povezovanje.

Tule so že omenjene spominčice, katerih ime smo prevedli iz nemškega in angleškega jezika, a ne dobesedno, saj bi jih sicer imenovali spomnisenamke ali kaj podobnega. Zaradi všečne modre barve in nežnih cvetov so jih umetniki radi uvrstili na kartice za Valentinovo, kjer so sicer preveč do izraza prihajale agresivneše barve in enostavnejše oblike. Spominčice simbolizirajo ljubezen, prednost in zvestobo.

Dežnik vsekakor ni več na seznamu priljubljenih simbolov za Valentinovo. Čeprav februarja rado dežuje, se na voščilnicah uporabljen bolj kot simbol zaščite, celo moči, pa tudi skupne poti. Le kaj je bolj romantičnega kot sprehod v dvoje v rahlem dežju pod skupnim dežnikom?

Samuel Schmucker

Samuel Loren Schmucker (1879-1921) je že v otroštvu zbolel za otroško paralizo, zaradi katere je bila njegova desnica v nenehnem krču, a se je vseeno razvil v izvrstnega in nadvse iskanega umetnika, specializiranega za kartice, na katerih je najpogosteje pozirala kar njegova soproga.

Če dežnik ščiti pred zunanjostjo, je metuljeva mreža pripomoček za lovljenje. Umetnik je duhovito združil srce z metuljem v enotno podobo in na lov poslal mlado žensko, še en simbol ljubezni, ki je tako tesno povezana z novim življenjem.

Tudi pajčevine nismo pričakovali na voščilnici za Valentinovo, kajne? Morda na kartici za Noč čarovnic, saj vendar v pajčevinah ni nič lepega in še manj romantičnega. Ali pač? Številne kulture pajke povezujejo s srečo in varnostjo. Nenazadnje so odlični plenilci žuželk, ki raznašajo najsmrtonosnejše bolezni. Pajčevina nas spomni še na nekaj - če hočeš ujeti ljubezen, prav pride vztrajnost in potrpežljivost.

Opeke na Valentinovih karticah niso bistveno drugačne od dežnikov. Ponazarjajo trdnost in varnost, kar sta v ljubezenski zvezi vsekakor zaželjeni lastnosti. Pa tudi zasebnost, seveda!

Frances Brundage

Frances Isabelle Lockwood Brundage (1854–1937) je bila izjemno produktivna ilustratorka knjig in ustvarjalka kartic. Čeprav je na obeh področjih delala precej enakovredno, jo danes zbiratelji poznajo predvsem po voščilnicah, še posebej po Valentinovih.

Kermaične ploščice so še eno veliko presenečenje na Valentinki. No, njihov pomen je podoben opekam, ki smo jih videli zgoraj, a keramične pločice imajo še dodatno dekorativno vlogo. Poleg tega nas malce bolj spodbudijo. Če se zdi opeka precej vsakdanja in samoumevna, nam kermačne ploščice namignejo, da je za dobre reči v življenju treba vložiti dodaten trud.

Da štiriperesne deteljice prinašajo srečo, in da je v ljubezni sreča kar pomemben dejavnik, je seveda jasno. Vseeno dandanes deteljice težko najdemo na voščilnicah za Valentinovo. Razlogov za to je več. Kombinacije rdeče (srce) in zelene (deteljica) je postala praktično rezervirana za božične čestitke, deteljico pa so si 'prisvojili' Irci za praznovanje Dneva Svetega Patricka.

Tole je glede simbolike verjetno najnenavadnejša čestitka za Valentinovo. Strgalo namiguje, da je treba zvezo oblikovati in obrusiti, ozadje pa spominja tudi na staromodno platno, simbol trajnosti in trdnosti.

Slike vseh predstavljenih kartic so v javni lasti. Razpošljite jih svojim priljatlejem in najdržjim prek e-pošte ali socialnih omrežij, kjer lahko tudi delite naslov te objave s tistimi, ki bi jih utegnilo zanimati. Lepo praznujte in ne pretiravajte s čokolado!

 

 

 

Samuel Loren Schmucker

Samuel L. Schmucker, velemojster razglednic

Samuel Schmucker (1879-1921) je bil morda največji ameriški ustvarjalec poštnih razglednic in voščilnic vseh časov. Rodil se je v Readingu v Pennsylvaniji in v otroštvu prebolel otroško paralizo, ki mu je okvarila desno, dominantno roko, tako da je lahko pisalo ali čopič držal le v nespretnem in neudobnem krempljastem položaju. Kljub temu je svoj izjemni umetniški talent, ki ga je kazal že od rane mladosti razvil do vrhunca. Formalno izobrazbo je pridobil na slovitem Drexlovem inštitutu pod vodstvom Howarda Pyla, ki velja za očeta ameriške ilustracije, in je pomembno vplival tudi na razvoj Franka Schoonoverja, Jessie Willcox Smith, Newella Conversa Wyetha in drugih priznanih umetnikov.

Ob Pylu so na Schmuckerja, naprednega in zelo samosvojega ustvarjalca v Art Nouveau slogu, naredili vtis še Aubrey Beardsley, Gustav Klimt in predvsem Katharine Vaughn Holden, modna ilustratorka, katere pristop k obraznim potezam in položajem telesa je čutiti v večini Schmuckerjevih del, vključno s slovitimi Schmuckerjevim dekletom in Winschevim dekletom, likoma, ki sta prevladovala na njegovih karticah vse do smrti zaradi nenadnega srčnega zastoja.

Schmucker je v času študija spoznal Katherine Rice, hčer uspešnega arhitekta, s katero sta živela skupaj in bila verjetno tudi poročena, čeprav biografi poročnega lista niso uspeli izbrskati. Vsekakor je bila Schmuckerju v velik navdih in najpogostejši model za njegove ilustracije. Delal je za vsaj štiri velike založnike razglednic, med katerimi najbolj izstopa Založmiško podjetje Johna Winscha. Ob razglednicah lahko omenimo še slikanje na platno, risanje za modne revije, oblikovanje prehranske embalaže, odprl je celo oglaševalsko agencijo.

Med zbiralci Schmuckerjevih del so posebej priljubljeni njegovi fantastični motivi, kjer uspešno združuje realizem z domišljijo, kot na primer dekleta s krili metuljev ali v neobičajnih okoljih, na primer v pipi, med ribami ali v kozarcu. Nekega dne bomo se kaj dodali, a zaenkrat je to vse.

Parkelj na razglednicah

Lep pozdrav od Parklja!

Parkelj je slovenska različica danes svetovno znanega Krampusa, ki ga je seveda proslavil Hollywood, a je del evropske tradicije že stoletja. Posebej priljubljen je v državah srednje in vzhodne Evrope, še najbolj pa v Avstrji in Nemčiji, s katerima si delimo Alpe. Ime Krampus najpogosteje pojasnjujejo z besedo Krampen (krempelj), a ob ratzlegi ne gre pozabiti na Krampn (gnil, trohneč). Krampus naj bi imel namreč namesto stopal parklje, namesto prstov na rokah kremplje, sledimo pa mu lahko v nordijsko mitologijo, kjer naj bi bil potomec boga podzemlja in smrti.

Večina današnjih otrok ima parklje rada, saj jih pozna predvsem kot okusno pecivo iz kvašenega maslenega testa, megleno pa kot spremljevalce (množina, k temu se še vrnemo) Miklavža. Pritonost parkljev ob miklavžu se zdi logična, saj Miklavž deli dorote 'pridnim' otrokom, parklji pa 'porednim' oglje ali pa jih strašijo, v nekaterih primerih celo ugrabljajo in odnašajo v koših, ali odvažajo v vozovih.

Paula Ebner (1873-1949)

Ob koncu 19. stoletja je ob razmahu industrije voščilnic Krampus dobil svoje mesto na karticah, ki so danes zelo priljubljene med zbiralci, z dobro ohranjenimi izvirniki, ki dosegajo več sto evrov. Če si ogledamo voščilnice s Krampusom, ki se jih pošilja ob koncu novembra, da naslovnika dosežejo do 5. decembra (takrat Krampus straši naokrog), opazimo ob strašljivi tudi erotično komponento, ki skoraj zagotovo vleče korenine še iz rimskih Saturnalij, obdobja vsesplošnega razvrat v maskah, s katerim so si ljudje v maskah dali duška ob temačnem in depresivnem koncu starega in začetku novega leta.

 

Avtorja: zgoraj Paul Rieth (1871-1925)), spodaj Xavier Sager (1870-1930)

Slovenska književnost pozna več pravljic o Parklju, najbolj znana je verjetno tista, v kateri se spozna z Miklavžem. Miklavž je namreč na svoji poti obdarovanj naletel na čudno prikazen, ki jo je pregnal z mečem. Ker je zmahnil na slepo, ni vedel, kaj je zadel, a kasneje se je pojavil neznanec nenavadnega videza (Parkelj je temne, kosmate postave, običajno upodobljen z rogovi in visečim rdečim jezikom, nekateri viri dodajajo tudi izjemno neprijeten vonj), ki ga je prosil, če mu vrne odsekani parkelj. Od tedaj sta povezana.

Še eno komponento Krampusa moramo omeniti. Če Miklavž predstavlja dobro in krščanstvo, je Krampus poosebjenje slabega in nekrščanskega. Zato so ga v začetku 20. stoletja uporabili tudi v religiozne in politične namene. Ampak v to se ne bomo posebej poglabljali. Bistveno je, da ga poznamo, in vsaj približno razumemo, od kod prihaja in zakaj postaja v zadnjih letih spet vse bolj priljubljen. Tako priljubljen, da naši severni sosedje redno organizirajo Krampusove procesije, med katerimi so v parklje našemljeni mladci dajejo duška s strašenjem in lovljenjem občinstva. Tako se še enkrat več kaže, da človeška plat nikoli ni samo dobra, ampak vedno lovi ravnotežje med svojimi svetlejšimi in temnejšimi platmi.

Ferdinand Spiegel (1879-1950)

Dobro izkoristite prihajajoče praznike, a nikar ne pretiravajte.

Alexander Zick

Alexander Zick, od kiparja do slikarja do ilustratorja

Alexander Zick (1845-1907) je bil takorekoč rojen s slikarskim čopičem v roki. Njegov oče Gustav Zick (1809-1886) je bil krajinski slikar in portretist, njegov ded Konrad (1873-1936) prav tako in še učitelj za povrh. Ne pozabimo na pradeda Johanna Rassa Januariusa Zicka (1730-1797), ki je bil slikar in arhitekt in prapradeda Johannesa Zicka (1702-1762), ki je bil freskar (da, tako se imenuje slikar, ki ustvarja freske). Ker imamo ravno možnost, dodajmo še, da je bil njegov oče (torej oče freskarja) - kovač.

Mati Hulda

Alexander Zick je študij umetnosti na sloviti univerzi v Dusseldorfu začel kot kipar in se leto kasneje preusmeril na slikanje. Nekaj časa se je izpopolnjeval v Parizu, kjer je že dajal prednost zgodovinskim in mitološkim temam, se za kratek čas vrnil v Dusseldorf in se končno ustalil v Berlinu, kjer je ob koncu 19. stoletja zaslovel predvsem kot ilustrator, čeprav se slikanju na platna ni nikoli odrekel. Sodeloval je z različnimi revijami in, kot večina nemških slikarjev, ilustriral tudi pravljice bratov Grimm.

Pogumni krojaček

 Še zanimivost: proti koncu življenjske poti je oblikoval tudi nemška bankovca za pet in deset mark.

Ludwig Bechstein, ilustrator

Ludwig Bechstein, manj znani sin znanega očeta

Adolf Emil Ludwig Bechstein (1843-1914) je bil sin veliko bolj znanega Ludwiga Bechsteina, pesnika, pisatelja, zbiralca pravljic, ki je uspel kot ilustrator in oblikovalec. Žal je o Ludwigu Bechsteinu mlajšemu težko dobiti karšnekoli uporabne podatke, na voljo so zgolj njegova dela. Iz dostopnih podatkov ne moremo sklepati niti o Ludwigovi izobrazbi, čeprav glede na datum očetove smrti in datume ilustracij, podpisanih z njegovim imenom (Ludwig ali L. Bechstein) morda formalne izobrazbe niti ni bilo.

Vsekakor je bil Ludwig dolgoletni sodelavec več časopisov in revij v Munchnu, oblikoval pa je tudi več razglednic in plakatov. Posebej v drugem delu kariere so njegova posebnost postale antropomorfne živali, torej živali s človeškimi lastostmi (oblika telesa oblačila, obnašanje), kar je lepo videti na eni od priloženih ilustracij.

O zasebne življenju tudi vemo le to, da se je poročil, a ničesar o morebitnem potomstvu. Glede na datum smrti lahko ugibamo o težavah z zdravjem, a spet je to le ugibanje. Škoda, ker gre za zanimivega avtorja, ki je nedvomno imel talent in tehniko in bi uspel tudi brez očeta z zananim imenom.

Uživajmo v njegovih ilustracijah!

Ilustracija za revijo Vrtni paviljon, 1870

Prizori iz škratovksega življenja, tudi za revijo

Satirični plakat

Razglednica

Vir: https://meettheartist.seesaa.net/article/ludwig-bechstein-illustrator.html

Do prihodnjič!